Prvi vikend po vrnitvi iz Dolomitov sva šla z Blažem pogledat steno v Bili peči. Večer prej sva na Primorskih stenah gledala smeri in se na koncu odločila za smer Aria Sottile. Vedela sva, da je zelo verjetno ob prvem obisku ne bova zlezla, kar se nama ni zdel velik problem, se pač vrneš in poskusiš znova. Tako sva se v nedeljo 21.7. odpeljala do Selle Nevea-je. Vožnja iz Ljubljane je dolga, ampak če si dostop skrajšaš z gondolo res ni problem, hkrati pa je smer itak dolga le 150 m. Dostopi so super in vse, ampak vožnja z gondolo ga res zmaga, pa še cel čas vožnje sva lahko skozi okno opazovala steno.
Ker je stena Bile peči obrnjena na vzhod, je bilo dolgo potovanje iz Ljubljane še bolj upravičeno, saj sva v soncu plezala le prvi raztežaj. Smer začne z 6c+ raztežajem, ki poteka po robu strehe. Skala je na pogled izgledala res mega, vendar sva hitro ugotovila, da verjetno smeri že dolgo ni nihče plezal, saj je bila res umazana, kar je vsaj, oziroma večinoma mene spravljalo ob živce. Prvi raztežaj sem morala ponavljati (upsi), kar je še dodatno poskrbelo za mojo slabo voljo. Naslednja dva raztežaja (6b, 6c+) sta mi bila bolj všeč, saj sta bila malce manj umazana. Po treh raztežajih prideš na udobno polico sredi stene in naslednji raztežaj, ki sledi, je 7a. Ker nama je linija svedrovcev tik nad najinima glavama izgledala "blank", sva kot največja butlja prečila polico v levo in začela s plezanjem nekega random raztežaja s tremi svedri (v tretjem je visela vponka, hint, hint). Na srečo sva ugotovila, da to ni prav in da mogoče tisti del stene z linijo svedrov le ni tako blank, le moker. Prečiva nazaj in splezava pravi raztežaj. Kljub mokroti ni bil pretežak, na srečo. Ta raztežaj te pripelje pod detajl smeri (8a). Prva sem začela jaz in drama je bila seveda neizogibna. Težava je, da smeri verjetno že kar nekaj časa ni plezal nihče, da se grife težko najde, da je skala zelo ostra, največji problem pa je seveda grozna umazanija. Nekako pridem čez s solznimi očmi.... "jst tega ne grem nikol veeeeeč!". Svojo srečo poizkusi še Blaž, prav tako brez uspeha. Slabe volje abzajlava dol, se skopava v Rabeljskem jezeru in se odpeljeva domov.
Naslednje dni neprestano razmišljam o smeri in kar naenkrat se mi ne zdi več tako grozna. Tako se odločiva, da greva naslednji vikend tja še enkrat. Sledi obisk Bauhausa in nakup žičnatih ščetk, t.i. "dratpiršen", izbirava med zlatimi in srebrnimi in izbereva mehkejše zlate, da bi skalo čim manj zbrusila, le očistila blato in lišaje. V soboto zjutraj torej ponoviva vajo, identično prejšnjemu tednu, le da tokrat uspešno. Hvala Blažu, da je dobro uro visel v detajlnem raztežaju in ga super očistil in sem ga lahko splezala v drugem poizkusu dneva. Zadnji raztežaj je luškan 7a, ki ni delal prevelikih problemov.
Z abzajlom prideš na tla direktno v veliko jamo, kjer sva tudi prespala in šla naslednji dan na pohod na Kanin in Prestreljenik in z gondolo v dolino. Seveda je sledilo še obvezno kopanje v Rabeljskem jezeru in pivo v Fuhrerju, potem pa povratek domov.
"Dostop":
Iskanje grifov v zadnjem ratežaju pred polico:
Drugič, ne tako moker 7a:
Iskanje bete prvi vikend in zmagoslavni abzajl drugi vikend:
Abzajl v jamo:
Kopanjeee:
Veliki Draški Vrh, Nebeška streha, IX-, 300m
Ta vikend v nedeljo 4.8. sem spet plezala z Blažem in sicer v steni Velikega Draškega Vrha. Smer Nebeška streha sva želela plezati že lani, pa so nama nevihte takrat prekrižale načrte.
Kot so napisali že prejšnji ponavljalci smer poteka po poči, ki preseka streho in se nadaljuje vse do vrha, oziroma izstopne police. Brala sem tudi zapise, ki so hvalili kompaktnost in lepoto skale.... s tem se ne bi popolnoma strinjala. Sicer je skala mestoma res dobra, vendar ta mesta v smeri ne prevladajo. Skala je tudi zelo ostra, kar je v kombinaciji s tehniko plezanja poči precej neugodno (glej sliko spodaj). Sicer pa je smer precej zanimiva. Spodnji raztežaji do strehe naj bi bili lažji vendar so se meni osebno zdeli precej zahtevni. Plezanje cel čas poteka po poči, ki se včasih nagne navzven, včasih levo, desno ali navznoter. Kljub temu, da nisem najbolj vešča plezanja poči, sem jih bil vesela, saj je bilo tako veliko možnosti za nameščanje varovanja, v smeri je namreč le nekaj klinov, večina na sidriščih, v samih raztežajih so trije. Detajl smeri je streha, ocenjena s IX-, kar bi se nekako prevedlo v 7b, po mojem mnenju pa je ocena mogoče malce lažja. Ta raztežaj sem si otežila, ko se mi je sredi strehe zataknil en pramen cvilinga in se tako nisem mogla premikati nikamor. Na srečo sem bila z rokami na šalci, levo nogo pa sem v off-width stilu zarinila v poč in se nekako odvezala s tega pramena, ter uspešno nadaljevala do štanta. Takega početja seveda ne podpiram, vendar nisem imela druge izbire. Po detajlu sledi še zadnji raztežaj VII+, zopet precej zahteven in zopet zelo oster, je pa tu skala boljša kot v spodnjem delu. V smeri sva pustila dva klina, enega na štantu nad spodnjim VI+ in enega na vrhu smeri. Celo smer sem splezala v vodstvu in na pogled.
Sestop je precej enostaven, nekaj poplezavnja in en abzajl, kjer sva prav tako pustila še en klin in zamenjala prusik, tako da je vse skupaj zdaj bolj varno. Na vrhu smeri sva bila sicer nekaj pred četrto, ampak ker sva se na dostopu precej obirala, deloma tudi zato, ker sem jaz iskala rešitev kako rešiti osamljeno bolno kravo, sva bila pri avtu šele okoli sedmih. Seveda nama ni ušlo tudi pivo pri Fuhrerju - tradicija
Dostop supported by Q-max energy drink in Coca Cola:
Sendvič in frutek pred vstopom, we don't support hangry people:
V vednost: štanti so zelooo neudobni, primer:
Detajl smeri:
Zadnji raztežaj in njegove posledice na mojih rokah:
Štant - urejen!:
Lp, Eva