).Po ne prezgodnjem vstajanju, kavi, zlaganju robe in kopičenju zalog hrane se odpravimo vsak svojim ciljem naproti. Pinti in Jež proti severni steni Grandes Jorasses, Meta na trodnevni pohod po okoliških hribih, midva z Rokom pa proti ledeniku Tour pogledat severno steno Aiguille du Chardonnet.
Nasmejan Jež in malo manj nasmejan Pinti tik pred dolgim dostopom do stene
Pot do zimske sobe Albert 1er se sicer kar vleče, ampak jo čudoviti pogledi na porumenele macesne v dolini in s snegom pokrite hribe odtehtajo. Tudi stena Chardonneta je zgledala kar dobro zasnežena, zato se dokončno odločiva, da greva poskusit v Eperon Migot, za katerega tudi najdeva informacijo, da so ga par dni nazaj že plezali.
Rok si dostop popestri z bolderiranjem
Carb loading
Chardonnet v golden hour
Budilko nastaviva za 2.15, po nekem čudežu se zbudiva precej naspana in malo po tretji že hodiva proti ledeniku po sledeh predhodnje naveze, ki je dobro znavigirala mimo vseh špalten (ni jih malo, so pa dobro vidne). Pod smer prideva prej, kot sva načrtovala, tako da pred začetkom plezanja še pol ure zmrzujeva in čakava na jutranjo zarjo.
Jutranje barve kot na Windows screensaverju
Malo pred sedmo je dovolj svetlo, da le začneva plezati; no ja, pravzaprav sva zares plezala samo prvi raztežaj po tanku plasti snega čez skalo, saj je večina smeri tako dobro zasnežena, da sva potem bolj kot ne gazila po bolj ali manj strmih snežiščih. Tehnično enostavno, kondicijsko pa vse prej kot to zaradi obilice svežega snega, ki ga je napihalo čez stopinje predhodnikov. Okoli 11.30 si le čestitava za vztrajnost na vrhu, kjer je prostora komaj dovolj za najini dve riti.
Nekje proti vrhu smeri
Na vrhu s pogledom na ledenik Argentiere, ki mu še manjka kar nekaj snega
Začetek sestopa se na koncu izkaže za detajl ture - ozek greben, pokrit z mehkim snegom, ki se vdira malo na eno, malo na drugo stran. Na srečo se ozek greben kmalu prevesi v širši raz, ki naju vodi do abzajlov nazaj na ledenik.
Abzajl čez skalno stopnjo
Še ena pavzica na sončku, čaj, čokolada, in hop nazaj do koče, kjer je ljudi približno toliko kot na deževno soboto v BTC-ju. Zahvaljujoč temu je najin spanec tokrat do cca 3h ponoči, ko se oglasi vsaj 10 budilk, precej okrnjen, zato se v soboto odločiva zgolj še za ležeren sestop v dolino. Vmes do naju pride še izjemna novica, da sta Pinti in Jež v enem dnevu prišla čez steno Jorassov po smeri Colton-MacIntyre, svaka čast močnim fantom. Tudi Meta se vmes varno vrne v dolino, pred odhodom še kava, tartelette in pain au chocolat oz. chocolate pain, potem pa dolga pot nazaj s postankom na pici in pivu v Aosti, kjer poberemo še fanta z Jorassov in nazdravimo na še več takšnih mini odprav