Najprej se je bilo treba navaditi nazaj na slovensko skalo, tako da sem kakšen teden po vrnitvi s Petrom Kočmanom splezala Bavarsko smer, dva dneva kasneje Trikot v Dolgem hrbtu z Urbanom Bečanom, potem pa še Steber revežev z Ano Marinko. Ok, v resnici je od teh samo zadnja smer res kar podrta, prejšnji dve sta bili precej soft prehod iz kompaktnega granita v naš apnenec.
Za avgustovski praznik sem se naposled z Janom Troštom zmenila, da zarineva v Ašenbrenerja. Dostopila sva iz Vršiča po poti proti Tamarju ter potem po grapi do stene, kar se izkaže za dobro in verjetno bolj prijetno opcijo kot hoja po PP. Pred začetkom naju je bilo zaradi slišanih svaril malo strah prvih raztežajev, ki pa se nama na koncu sploh niso zdeli tako naloženi. Tako sva se navezala šele pred prečko in hitro prišla do strmega dela stene. Reči moram, da v plezanju že dolgo nisem tako uživala kot v teh nekaj raztežajih med polico in rampo - konstantno plezanje, dobra skala, izpostavljenost, pa še obilica klinov (od tega sicer ene pol dobrih, ampak ok
). Izstopila sva po rampi in po slabih 9 urah plezanja vsa navdušena stala na vrhu stene. Zvečer sva se ustavila še na pivu v kampu v Krnici, skratka, dan z oceno 12/10.
Mega exposure 1
Mega exposure 2
V zanosu matičarskega vzklika
Po trodnevni pavzi je bil na vrsti še Čop. Zanj sem se zmenila še z enim Janom, tokrat Rugljem, pridružila pa sta se še dva od Štulijev, Domen in Primož. Dostopili smo po Skalaški in bili nekaj po 11h že v prečki, ki vodi proti Čopovemu stebru. Za razliko od težjih raztežajev Ašenbrenerja je bilo tu v strmem delu najtežje izbrati grife in stope, ki se ne bodo odlomili. Spet nam je pomagala obilica klinov, ampak v rjavo-rumeni skali tudi ti ne vzbujajo ravno najboljšega občutka. Je pa zato slavna Čopova prečnica res impozantna, tip je mel jajca
Sestop po Plemenicah se je vlekel kot vedno, v Vrata smo prišli ravno pravočasno, da so čelke ostale v nahrbtnikih.
Poplezavanje v lahkem svetu
Rugelj si končno upa plezat prečke
Obvezni selfie na vrhu smeri
Katero smer bi priporočila? Zagotovo obe, ker sta res dobri in veliki turi. A bi šla katero še kdaj? Ašota definitivno, Čop pa - tut če ne
Pa hvala vsem soplezalcem za družbo!