V začetku avgusta sem se udeležil tradicionalnega matičarskega tabora v Ailefroide. Izgovorjava [ɛl.fʁwad], morda pa tudi [ɛl.fʁwa]. No, ne vem, če je lokacija tradicionalna, saj nas je bila večina tam prvič. O Ailefroide nisem vedel veliko, ubistvu le, da je tam navrtan granit. Poleg velikega števila dobro navrtanih granintih plat različnih dolžin (100 - 400 m) in težavnosti (5a - 7c) Ailefroide ponuja tudi nekaj trad/hribovskih smeri v bližini kampa ter v visokogorju. Kamp je pozicioniran na razcepu dolin, tako da je dostopa do navrtanih smeri od 5 min do pol ure. Za plezanje se je možno opremiti že v kampu in plezati z minimalno dodatne teže. Tudi za visokogorske smeri je izhodišče kamp. Ko smo enkrat tam avta sploh ne potrebujemo.
V petek (1. 8.) smo v kamp prišli Katarina, Andraž, Neža, Nika, Rudi in jaz.
Prvi plezalni dan je bila torej sobota. Za prvo smer sva s Katarino izbrala lažjo smer Le Dernier Neandertalien (5b 220m), da dobimo vtis o ocenah, navrtanosti ter predvsem plezanju v granintnih platah. Andraž in Neža sta plezala sosednjo smer, tako da smo potem z vrha skupaj abzajlali. Smer je zelo dobro navrtana (možno je bilo vpenjati vsak tretji komplet) in precej lahka.
Gre tudi brez plezalk (foto: Katarina)
Po preplezani smeri smo poiskali bolj senčno mesto v kampu ter tja prestavili šotore. Žal pa nam to ni uspelo dovolj hitro in je zmanjkalo prostora za vse, tako da so si Domen, Anže, Jan, Ana in Anja kamp postavili drugje.
Premik baznega tabora
Po kosilu sem iskal nekoga, ki bi šel še malo poplezat. Nika in Rudi sta bila za, vendar še nista imela vse svoje opreme, saj je ta prispela kasneje, z drugim avtom. Ta problem smo hitro rešili. Želel sem preplezati eno izmed trad smeri, da bi lahko preizkusil svoj nov set totemov:) Izbrali smo smer Fissure d'Ailefroide (5b trad 280m), trad smer z navrtanimi sidrišči ter kakšnim vmesnim svedrovcem/klinom. Smer poteka po najbolj očitni razčlembi v steni in ponuja res lepo plezanje s precejšnim številom zanimivih mest. Veliko je kaminov raznolikih širin, pa tud handjamcrack se najde. Edino odsvetujem plezanje z ruzakom.
Kamin na koncu smeri
Fissure d'Ailefroide v centru
Naslednji dan smo se v isti zasedbi lotili mega klasike Palavar-Les-Flots (5c 400m). Prvi raztežaj ima oceno 4b+, izgledal pa je tudi precej enostavno, zato sem se ga lotil v čevljih. Čez nekaj deset metrov se je stena postavila bolj pokonci, grifi so postali manjši. Na majhni polički sem se preobul v plezalke in nekako preplezal raztežaj, za katerega sem po prvem previsu menil, da si morda zasluži kakšen plus več, po drugem previsku pa sem bil že precej prepričan da plezamo neko težjo smer. V vmesnem času sta Nika in Rudi ugotovila, da smo res zgrešili smer in plezamo Suers de Boucs (6a 350m). Ker je prvi raztežaj detajlni in so ostali malce lažji, smo se odločili, da kar nadaljujemo. V zgornjih raztežajih sta naprej plezala tudi Nika in Rudi. Med sestopom (7 abzajlov) se nam ni niti enkrat zataknil štrik:)
V ponedeljek smo se z Andražem, Matevžem in Ano M. podali v steno Poire D'Ailefroide. Na dostopu smo s spretnim obvozom čez reko prehiteli vsaj dve navezi. Njihovo štrikanje smo nato opazovali z druge strani. Z Andražem sva plezala La Bonne Poire (6a 200m), Matevž in Ana pa eno smer bolj levo (Ecrins total 5c 200m). Najina smer je bila zelo konstanta in lepa, meni je bila od navratanih v Ailefroide ta najbolj všeč. Ker smo vsi prišli na isti vrh, smo povadili alternirajoče abzajlanje z dvema cvilingoma. Smo rabili nekaj poskusov, da je steklo gladko, prej pa smo bili priča velikemu štrikanju.
Kaos na Torrent du Saint-Pierre
Kljub temu, da je plezanje dobro navrtanih smeri s kratkim dostopom precej užitkarsko, smo nekateri želeli splezati kaj bolj visokogorskega. Popoldne smo se proti steni Aiguille de Sialouze odpravili Matevž in Ana ter Domen in jaz. Bivakirali smo v bližini Ancien Refuge du Sele. S seboj smo imeli tudi gorilnik, da bi si lahko skuhali toplo večerjo, zajtrk in si stalili sneg za vodo. Voda je bila na srečo na voljo že v tekoči obliki, instant makaroni pa so ostali v vrečki, saj nihče izmed nas ni imel s seboj niti enega vžigalnika.
Bivak poleg bivaka
Naslednje jutro smo se odpravili do pod stene plezati vsak svojo smer. Z Domnom sva plezala Voie Livanos (6a trad 350m), Matevž in Ana pa Super Pilou (5c trad 400m). V spodnjih raztežajih je bilo v dveh platah varovanje bolj skopo (oz. detajlček brez varovanja). Enega izmed raztežajev sem podaljšal in verjetno prvič v granitu naredil sidrišče samo na frende. Mormam rečti, da res dobro držijo. V drugi polovici se stena postavi bolj pokonci, skala pa postane fantastična - zaobljene granitne poke res lepih oblik (pomojem je podobna skala v Patagoniji, nisem pa še bil tam). Varovanje je večinoma na frende (imela sva dva seta in trojko), se pa najde tudi kakšen klin in sveder. Najboljša trad smer, kar sem jih splezal do sedaj. Pa še rdečega frenda sem našel raztežaj pod vrhom (no, našel ga je Domen, jaz pa sem ga uspel zbezati ven).
Foto: Domen
Platke
Res lepo
Foto: Domen
Dogovorjeni smo bili, da se na vrhu nekako kontaktiramo in potem skupaj abzajlamo; v primeru, da na vrh pridemo ob približno istem času. Ko sva z Domnom izstopila iz smeri, na vrhu ni bilo še nikogar (iz stene izstopiš na raven plato, pravi vrh hriba je še kakšna dva raztežaja šodra višje, vendar sva z Domnom ocenila, da za to nimava časa). Prav tako nisva dobila sms-ja, kar pomeni da sva bila prva. Po malici in nekaj vzklikih brez odziva, sva se odločila da začneva abzajlat. Ker je najina smer potekala v bližini abzajl piste, nisva imela prevelikih težav. Edino enkrat je moral Domen prusikariti do štanta. Tako sva 11 abzajlov opravila v manj kot dveh urah.
Abzajl čez sneg (štrik se je zataknil v krajni zevi okoli snežnega roglja)
Pod smerjo, iz kjer se vidi celo steno, sva opazila Matevža in Ano malo pod začetkom abzajlov. Ubistvu se je videl le Matevžev rumen ruzak. Ker je njuna smer potekala po drugem delu stene, nista vedela kje so sidrišča za spust, poleg tega se jima je večkrat zataknil štrik, tako da je moral Matevž trikrat prusikariti, prvič celo z ruzakom. Z Domnom sva jima poskušala povedati, v kateri smeri so sidrišča, vendar je bila na tej razdalji komunikacija praktično nemogoča, tako da sva lahko bitko z goro bolj ali manj le opazovala. Ko se je začelo temniti, z Domnom nisva bila več prepričana, če jima bo uspelo abzajlati po temi ali pa bosta morala bivakirati. Imela sva različne ideje; od tega, da poskusiva plezati proti njima ali pa da pustiva opremo pod steno in to storiva naslednji dan zjutraj. Čez nekaj časa je temno steno osvetlila luna, dve lučki pa sta se počasi, a vztrajno bližali vznožju stene. Med čakanjem pa sva tudi malo zadremala (power nap).
Luč v steni
Ko sta končno priabzajlala do tal, smo bili vsi neizmerno veseli, da jima je uspelo. Nato smo sestopili do bivaka in se odločili, da prespimo še en dan, saj sestop v dolino ni bil smiseln. Jaz pa sem še odtekel do koče, kjer je signal, ter v "bazni tabor" sporočil, da se vrnemo en dan kasneje.
Ker smo planirali bivakirati le enkrat, je bil zajtrk naslednji dan precej neuravnotežen (ena vrečka haribojev, en mars, ena šteka mini vafljev in en flep).
Naslednji dan smo sestopili, cel dan jedli ter naredili nadaljnje načrte. Z Matevžem sva imela ugledano smer NE Arete na Trois Dents du Pelvoux (5b trad 600m). Večina opisov je predlagala bivakiranje pod smerjo, vendar sva se zaradi časovnih omejitev odločila za single push varianto. Tako sva napakirala ruzake in šla čim prej spat.
Malo po četrti zjutraj sva že dostopala. Takoj na začetku naju je presenetila strma stena, preko katere poteka pot. Ob svitu sva prišla do začetka plezalnega dela, kjer sem izgubil stavo, ali se tam nahaja bivak ali le prostor za bivak.
Poplezavanje na dostopu
Foto: Matevž
Greben od daleč
Po začetnem poplezavanju sva prišla do narejenega sidrišča (za spust) in se tam navezala. Naslednje sidrišče je bilo precej bolj skopo, lažji prehodi pa so bili kakšnih 15m bolj desno. Uspelo nama je prečiti do prave smeri, od kjer je sledilo nekaj lepih raztežajev, ki so vodili do nazobčenega grebena.
Prečka (Foto: Matevž)
Detajlni raztežaj (baje ga je možno tudi zaobiti, ampak je bil zelo lep)
Greben je bil zelo strm na obe strani, prehodi pa so se pojavili šele, ko si bil čisto blizu. Na začetku nisva bila prepričana, kako naj se zadeve lotiva, saj česa takega še nikoli nisva plezala. Nato sva se odločila, da zaradi trenja skrajšava vrv ter delava kratke raztežaje.
Greben od blizu
Po grebenu sva preplezala še nekaj strmejših raztežajev do mesta, kjer je greben postal malce položnejši. Tam sva si že skoraj čestitala za uspešen vzpon, vendar naju je do vrha ločilo še dobre 2 uri štajerca in nekaj spicy detajlov.
Sam še mal do vrha
Kljub temu, da sva planirano časovnico malce prekoračila, sva se odločila, da obiščeva še vrh masiva Mont Pelvoux - Pointe Puiseux (skoraj 4000m), saj druge priložnosti za to v bližnji prihodnosti nisva videla. Tja sva prispela ravno s sončnih zahodom. Nato sva sestopila z ledenika in računala na lahek sestop po normalki. Namesto po normalki, ki nadaljuje po ledeniku, sva sestopila po poti/smeri Rochers Rouges. Pot se je stopnjevala od šodra k čedalje bolj strmemu šodru in na koncu poplezavanju I-II, ki se je k sreči dobro, a ne hitro, končalo.
Poletna zimska oprema
Zmaga, zdej pa še dol (Foto: Matevž)
V lažjem svetu sva si malce oddahnila, hkrati pa so se začeli kazati znaki dehidracije. Luči koče še niso bile bistveno bližje. Nato se je na skali ob poti pokazal majhen potoček, kjer sva se napila ter pojedla še preostanek hrane, kar je precej dvignilo moralo. Pred Refuge du Pelvoux nama je sestop oviralo le še prečenje strmega snežišča. Pri koči sva se malce spočila in se nato sprehodila nazaj v kamp, kamor sva se vrnila v malce manj kot 24 urah od odhoda.
Prečka
Približno tako se je videlo tudi s prostim očesom
Naslednji dan sem izkoristil za počitek in frikanje v apnencu (granit je boljši).
Zadnji dan sva s Katarino splezala Serfouette Express (6a 180m), nato pa smo se odpeljali domov.
Tabor v Ailefroide mi bo vsekakor ostal v zelo lepem spominu, lahko bi celo rekel, da je bil to najboljši plezalni tabor (do sedaj).