Po kr ene parih premislekih oz. debatah in po sistemu ˝bomo videli kako bo šlo˝ smo vstopili v Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki. Smer je res pokonci in moram priznati, da mi je misel, da imamo samo 2 klina in Tomaža, ki prvič pleza več raztežajne smeri vzbujala strah. Izkazalo se je, da je v smeri kr lepo število klinov, da je prvi raztežaj kljub oceni IV dejansko najtežji cug in da si prečka z oceno V (vsaj tisto k smo mi plezal) te ocene ne zasluži za po vrhu pa je Tomaž prav lepo plezal. Na veliko srečo smo bili v smeri sami, ker je bilo kar velikokrat izrečeno ali slišano PAAZZIII KAMEENNN!!!!!
Ker se nam je vsem zdela prečka čist preveč lahka smo si smer malo zakomplicirali. Na sredini (predvidevam) prečke smo splezali višje po platastem svetu ter nato izstopili desno od strehe, kjer so tudi že bili klini in štant- torej nismo bili edini tepčki, ki se jim je to zgodilo

. Sledil je se zadnji cug II-ke s šodrom in bili smo srečno-zadovoljni na vrhu.
Sledil je sestop in štop do Lj – in glej ga zlomka mimo se je pripeljala tečajka Nadja, ki nas je s prijateljevo pomočjo peljala direkt v center LJ! ( HVALA!)
Plezali smo lepo počasi in res upam, da nisva Tomaža preveč zamorila s hribovsko plezarijo in da bo še kdaj imel željo pa podobnih doživetjih.
Hvala Knopu za splošni pozitivizem in lep plezalni dan!
slike pa mogoče še sledijo...