Po noči polni zvezdnih utrinkov je bilo zjutraj sicer težko vstat (še dobro, da je bilo vsaj svetlo, če že ne toplo), ampak baje se je za dobre stvari treba potrudit.
Smer se začne s kar sitno IV+ (kjer se je od zgoraj slišalo godrnjanje
) in mogoče je to res najbolj čuden cug v celi smeri. Čisto nasprotno pa je proti vrhu tista poka kr zmaga. Vmes se večinoma uživaško poplezava.Gorenjski turnc sicer res lahko nudi "prijeten počitek" (Mihelič, 1987), ampak mogoče na dan, ko ne piha in so temperature malo višje...
Po lepi smeri te na vrhu pričakajo še lepi razgledi.
Med plezanjem sem valda pozabila slikat; itak sva pa midva bolj fotogenična kot skala.
Sledil je sestop po Bambergovi poti in zaključek "grande course" (Mihelič, 1987) za mizo, tako kot se spodobi.
- Mihelič, T., Zaman R. (1987). Slovenske stene. Ljubljana: Cankarjeva založba