Da nisva ravno na poti k ma?i so opazili ?e planinci, ki sva jih sre?ala na dostopu- midva greva na ?ur, s kraj?im obvozom preko dkvja... Ob ?armantnem po?vi?gavanju svizcev sva tako z Matejem pri?la do vstopa v smer, pa je ?e v drugem cugu moje drage svizce, ki sem jim od?vi?gavala nazaj, preglasil voja?ki helikopter, kasneje pa ?e drugi helikopterji, ki sicer niso slu?ili re?evanju, ampak so najbr? igrali vlogo taksistov.
Ob 11 uri sva ?e mislila, da naju kli?ejo nebesa, ampak ne, to so bile samo orgle iz Kredarice, ki se sli?ijo vse do dra?kega ostenja!
Z bicepsi atrofiranimi od Mellovskih platk sem se pognala v svojo prvo leto?njo slovensko skalo. Nad smerjo sva bila oba z Matejem navdu?ena, klina, ki sta sfr?ala po zraku in dol na meli??e, pa sta mi bila v opomin, da vendarle nisem tako ?voh in moram najbr? izbijati bolj ne?no in z ob?utkom.
Z iskanjem naravnih prehodov se je v glavnem ubadal Matej, jaz pa sem mu povsem zaupljivo sledila in tako sva tudi pri?la na vrh smeri, kjer se za?ne grd ?odr, zaradi katerega zna? bolje ceniti lepoto same smeri. Ta te pripelje na Veliki dra?ki vrh, kjer se nama je ?e bli?alo slabo vreme.
Potem pa urno v dolino Krme (slabe tri ure, ?e se na dale? izogne? vabljivemu Vodnikovemu domu) in v de?ju do Tr?i?a in ?e naprej do Kofc, kjer sta nas ?akala gostoljubna Darko in Johana, navihani Peruanci in ov?ke. Imeli smo se lepo, no? je bila zato prekratka, ?ganci pa odli?ni!
in se v vsakem detajlu, preden je vpel, pogledal naju in se na vsa usta smejal. Po petih urah smo bili na vrhu. Potem pa ?e tri ure in pol prijetnega planinarjenja navzdol. 
