Na Belja?ki stolp po Weissovi liniji

[project manager]

Po dolgem ?asu sva se spet na?la sredina abonenta, ki sva za?utila, da je potrebno peljati ?iv?ke na pa?o. In so se peljali. A ?e preden so se mirno odpasli, je bilo potrebno nekam poslati avtoelektri?arje, ki so trdili ?stari, zdej pa vse ?tima?. Ob petih zjutraj, tam nekje pri Voklem ni vse ?timalo. Akumulatorska lu?ka je spet ?arela, a tudi tokrat sme uspe?no dotrmarili do izhodi??a. Med vsemi mo?nimi zakompliciranimi imeni sva sredina abonenta tokrat izbrala zlo?enko Campanile di Villaco, oziroma po doma?e Belja?ki stolp na oni strani meje, kjer se mogota pne nad ko?o Corsi. Kolikor sem uspel doznati, je v tem okoli?u precej plezalskih poslastic za nabrite?e vseh vrst, za tiste bolj zahtevne kot tudi za pivopivce, ?e najbolj pa bodo u?ivali tisti, ki so cepljeni na hribovske lepote. Res idili?na pokrajina, ki malce spominja na dolomitski milje. Samo, da je vse skupaj ?e bolj?e. Itak. Mislim, da bo destinacija postala tradicionalna. Psihofizi?nemu stanju primerno sva se po izdatnem gorni?kem zajtrku odlo?ila za smer ?via Weiss?, ki je postregla z detajli III in IV stopnje. Ravno prav za mestno mlade?, ki se je bila po zimski turobi odlo?ila za malce prebujanja. Dasiravno fiskulturni elementi v smeri niso bili pretirano na preizku?nji, je du?a pri?la na svoj ra?un. Lepi in logi?ni prehodi v prijaznih platah so vra?ali plezalsko navdu?enje, kamini so nudili izvrstno za??ito pred soncem, vi?inci so pa kar prehitro minevali. Pa ?eprav je sonce ?galo tako, kot je v?asih znalo. Se nisva prito?evala, le dodala: kon?no. In tako se pomenkujo? vzpenjava, ko se znajdeva ?e pred zadnjim svedrovcem. Sva bila na vrhu, kjer se je raztezala ?iroka terasa, ravnoprav?nja za premislek. Premislek so prekinili ?ele oblaki, ki so spremenili svojo naturo iz mimobe?ni?ke v zbiralni?ko. Ni bilo druge kot da usmeriva misli proti sestopu. Sva bila nazaj v dolini precej pred ve?erom, a z mislimi o skoraj?nji vrnitvi v tale, lep, odmaknjen konec. Se spla?a.