Moj pogled na Val di Mello 2006
Tam nekje 22.7. sva se Jan in moja malenkost odpravila na slavni mati?arski tabor v Val di Mellu. Slaven in na veliko opevan tabor, kjer je mati?arjev kot peska in trave, vreme in plezalne razmere pa nasploh idealne. Raj, kjer se sonce upira v razupitih "Zokijevskih" platah in razbija ?arke na brhkih telescih mladih plezalk. Hja to je bila slika, ki mi je umirjala ?ivce v neskon?nih kolonah na poti proti Benetkah.
Realna slika se mi je pokazala ?ele po 7ih urah vo?nje in dodatnih 3 urah iskanja in raztovarjanja. Mati?arjev nas je bilo skupaj 7, naveze Na?elnik + Andreja, Davidov sisters in seveda Dimitrij. Ve?ino sami zagreti alpinisti, nobenih ?p-jev, kaj ?ele bouldera?ev.
Cilj najinega izleta je bilo ve?inoma boulderiranje a sva zaradi vabe?ih skal in prepri?evanj ostalih na kocu le smuknila v dve dalj?i smeri - Nirvana in Luna nascente. Lepi cvetki na celotnem izletu. Na sploh v Luni sem se spomnil na mojo majhnost v primerjavi z neskon?nimi hribi, za?util klic dolgih smeri in izpostavljenosti, ki ga to prinese. U?ival v premagovanju strahu in premagovanju psihofizi?nih ovir. Dejansko prelepa avantura.
A v srcu sem ?e vedno ?p in boulderiranje je zanimiva popestritev za frikota. Tko da sva se z Janom ve?inoma lotevala osamljenih majcenih skal in tako v ?e tako majceni dru??ini izpadla kot dva outsiderja.
Ve?eri so minevali ob pivu v Moniki in ob ognju v tabori??u. Kakorkoli ?e, predelali smo celo vrsto smeri in hribov in seveda celoten tra?, karkoli je bilo vredno re? je bilo izgovorjeno. Za kak?ne napade kolcanja v tistih ve?erih, so bili verjetno krivi ti dolgi ve?erni pogovori
Na? predragi na?elnik se je za svoj 32 rojsni dan neverjetno izkazal, zakuril ogromen ogenj in na nastali ?erjavici pripravil izjemno ve?erjo. Seveda ne smem pozabiti na Andrejo, ki mu je izdatno pomagala pri prilogah. Debeli kremenatlci so se izjemno prilegli po dnevih pa?te in muslijev. A Bevk ni bil edini, ki se je izkazoval pri kuhanju. S svojimi originalnimi pristopi je presene?al tudi Rok in vsaj meni zelo popestril bolj suhoparn jedilnik. ?e sem se jaz slu?ajno preve? ubadal s svojim jedilnikom, pa naprimer Anja in Nastja niti nista komplicirali. Ostanki muslijev v posodi je bil edini znak, da sta se sestrici navsezgodaj odpravili v steno. Zasu?ene ostanke smo potem obi?ajno namo?ili v vodo, preden bi se v njih razvila kaksna nova nevarna vrsta bakterij, brrr.
Popoldne nas je praviloma zalila kaksna nevihta. Bolj ko je dez zamujal, vec se je zdelo, da mora nadoknaditi. Zalivale so nas obilne nevihte in se raztegnile z mo?nim de?evjem ?e dolgo v no?. Po takih no?eh, me je pa vedno presenetilo izjemno jasno jutro in seveda dejstvo, da stojim na trdnih tleh in ne plavam v morju de?evnice.
No takega vremena kot ?istokrvni ?abar niti nisem vajen, nasploh so me pa presenetile izvrstne plezalne razmere. V Slovenskih primorskih frikali??ih, bi po takih padavinah ?e dolgo curilo iz kapnikov in pok.
Prva sta naju zapustila Rok in Jur?ek, ki sta se odpravila v rodno slovenijo na delo. Kasneje pa so se ?e odpravili Lepotica in Zver ter sestri Davidov. Bevk mi je enkrat ob prilo?nosti tiho zaupal, da je ob taki formulaciji lepotica on. Takrat se spomnim, da sem se malce nejeverno zazrl v Andrejo, a se mi je naclnik kljub vsemu izjemno zasmilil No tako se je poslovilo tudi srce na?ega tabora. Zamenjali so jih Grid?o, Matej, Jana in Maja in prinesli na majceni travnik nov val energije.
Tudi za naju z Janom se je Val di Mello iztekel. Naslednji dan sva se odpravila boulderirat v Magic Wood v ?vico.
Sam sem bil v Mellu prvi?, a mislim, da se bom tja sigurno se kdaj vrnil. Plate kli?ejo!
Si že slišal za športno plezanje?
Bilo je ?e precej let nazaj. Takrat sva bila z Bla?em mlaj?a alpinisti?na pripravnika. Pri?la je pomlad. Plezala nisva ni?. Pri?lo je poletje. Plezala sva ?e manj. Pri?el je mesec julij, plezala sva ?e manj od manj in se prito?evala kako naju nikamor nih?e ne pelje. Nato je pri?el mesec avgust in tabor v Mellu. In plezala sva! Sicer malo, slabo, vmes so bili tudi padci, a plezala sva! V varnem mentorstvu takratnih starih ma?kov (mojstorov po?i, polo?nih plo??, off with-ov in popivanja, ali pa kar vsega skupaj hkrati): Zokija, Bevka, Komaca, Ni?ota, tudi Samo in Darko sta bila zraven, sva spoznavala skrivnosti zatikanja frendov, plezanja na trenje (Bla?u je ?lo to, tako kot prav vse zvrsti plezanja, precej bolje od mene) predvsem pa skrivnosti, ki jo mati?arji tako dobro obvladamo. Skrivnosti popivanja. In naslednji dan smo plezali. Ali pa tudi ne. Plezati ali ne, to sploh ni bilo pomembno. Va?no je bilo, da sva po?asi postajala del dru?be. Del Matice. Del Ferajna! In bilo je lepo. Noro, mega lepo!
Vsi, ki vas letos v Mellu ni bilo, Vam je lahko ?al! Taborov, ki jih organizira Odsek je ?al vedno manj, a tisti tabori, ki so, so dobro organizirani! In ?e ne izkoristite dobre volje in?truktorjev na taborih, potem bog Vam pomagaj.
?iga je napisal: ?nobenih ?p-jev, kaj ?ele bouldera?ev.? Dodam lahko le slede?e. Mello je vse prej kot samo raj za Alpiniste! Vsi tam lahko najdejo nekaj zase, pa naj bo to kamen, navrtana skala ali pa polo?na plo??a brez oprimkov, stopov in svedrov.
Pa se vidimo naslednje leto! ?e so bo takrat komu (Bevku) sploh ?e dalo ukvarjati z Vami!
Pa seveda brez zamere.
Vsi, ki vas letos v Mellu ni bilo, Vam je lahko ?al! Taborov, ki jih organizira Odsek je ?al vedno manj, a tisti tabori, ki so, so dobro organizirani! In ?e ne izkoristite dobre volje in?truktorjev na taborih, potem bog Vam pomagaj.
?iga je napisal: ?nobenih ?p-jev, kaj ?ele bouldera?ev.? Dodam lahko le slede?e. Mello je vse prej kot samo raj za Alpiniste! Vsi tam lahko najdejo nekaj zase, pa naj bo to kamen, navrtana skala ali pa polo?na plo??a brez oprimkov, stopov in svedrov.
Pa se vidimo naslednje leto! ?e so bo takrat komu (Bevku) sploh ?e dalo ukvarjati z Vami!
Pa seveda brez zamere.
Par slik iz Mella...
http://www.planinskodrustvo-ljmatica.si ... ?album=110
http://www.planinskodrustvo-ljmatica.si ... ?album=110
khm.. plezanje, kaj je to?
Kar se mene ti?e, je bilo super, ?e posebej smer Luna, kraljevska ve?erja za Bevkov rojstni dan, Rokove zgodbice o pecanju na odpravah in skoki v reko na rest day.
Se pa strinjam z ?igom, da ?koda, da ni bilo ve? Mati?arjev.
Magic wood prav tako super, samo mal depresivna soteska, kjer se vse skupaj nahaja - ni glih taprav plac za po?itnice, ampak za nekoga, ki gre tja z jasnim namenom 100% bolderirati, ambient pa je sekundarnega pomena.
Se pa strinjam z ?igom, da ?koda, da ni bilo ve? Mati?arjev.
Magic wood prav tako super, samo mal depresivna soteska, kjer se vse skupaj nahaja - ni glih taprav plac za po?itnice, ampak za nekoga, ki gre tja z jasnim namenom 100% bolderirati, ambient pa je sekundarnega pomena.
(o plezanju po 6 mesečni pavzi)
Po dolgem času spet na lov za izzivi v plezališče. Bil sem že dvakrat v skali, samo tisto ni bilo to. Tist je blo bl uživanje v soncu in v dobri družbi. Zdaj gre zares, preizkus moči in zmogljivosti. Koliko vsega je sploh še ostalo po polletni pavzi. Roke se potijo že na avtocesti in kljub jutranji utrujenosti je motivacija na maximumu! Je začetek januarja v avtu sedimo Špela, Grega, Rok in jaz in že celo uro nakladamo o plezanju in plezanju. Sploh z Rokom si imava za povedat celo obnovo najine plezalne kariere. Po dolgem času greva spet skupi v skalo, neuničljiva kombinacija, ki mi je prinesla večino mojih najtežjih smeri. Premagani so bili 8a-ji, a+ -i in b-ji, že vidim začetek nove, doslej najboljše sezone. V mislih že plezam Marjetico, Zgubljenega sina, Veper Lady, misli uhajajo in prehitevajo, sanjarijo… a danes se bom samo vplezaval, čas za velike podvige šele pride…. Roke pa še kr švicajo.
Osp, Babna, pretežno oblačno, vsake tolk potegne čez Osapsko dolino veter. Sonce se skriva za debelo plastjo nizke oblačnosti. Mrzlo je, kondicije šepajo… A jaz se že vzpenjam v svoji kratki »Matičarki« po prvi ogrevalni smeri. Ne zebe me, telo že dela in lovi ravnotežje. Plezalni čuti se zbujajo in nekje v kotičkih zavesti se prebujajo občutki sreče, jap to je blo to, to sem pogrešal že celo večnost. Gibi se zmehčajo in telo se počasi prebija čez problemčke ogrevalnih smerc. Plezalni dan se začne.
Next week, spet Osp, Nad Vasjo! Babno sva z Rokom prejšni teden čist izčrpala. Zlezla sva 10 smeri in si nekako obljubila, da se v ta sektor ne vrneva, dokler ne bova pripravljena za težje podvige. »Nad Vasjo« je zame idealen sektor, za OS plezanje zapletenih lažjih 7 –k. Po začetnem ogrevanju, se razmere v skali samo še izboljšujejo, s težavo zadržujem začetniško navdušenje in hitro premagujem težje probleme dneva.
Teden kasneje, Costiera, z Lukom (Pleterski) se spuščava do plezališča. Izbrala sva zelo alternativni pristop, ki te vodi čez pravo pravcato divje smetišče. To je dan zanimivih pristopov. Ko sva odložila Špelo in Grega v Napoleoniki, sta nama še mimogrede odnesla vodniček. Sledila je vožnja po občutku in odkrivanje vseh možnih zablodelih variant. Po uri blodnje se vrneva do Papi sporta in dobiva prave direkcije, končno. 2,5 ure po odhodu iz Grude se razmigavava pod prvo ogrevalno smerjo. Pridruži se nama še Luka št.2 (Biščak). Biščak je izničil probleme, ki bi jih imela brez vodnička in nama predlaga par lepih smeri. Moji prsti se počutijo neverjetno in premagujejo najtežje problem do sedaj.
Ogret sedim pod prvo 7b+ leta, sezone. Mi bo uspel vzpon na pogled. Smer sem si res dobro ogledal, a vseeno so nekatere stvari ostale še daleč v megli. Prvič me je strah, utrip raste in glava nori. Kva je zej to? Zakaj strah, se bojim padca, mogoče neuspeha. Razum mi pravi, da je strah strup za plezalca. Svojim sposobnostim loh kr odbijem 20%, dej umir se, boš pač padu, who cares, padci v tej smeri so lepi in neproblematični. Glava se umiri, adrenalin ostaja, kondicije so optimalne. Živčno se poženem v smer. Glava drži telo na vajetih kot neukročeno žrebe. Noge stopajo previdno, roke opravljajo delo hitro in brez predaha, še moja »matičarka« se nežno vdaja vsakemu gibu, sam da ne popusti zbranost, eye of the tiger man, eye of the tiger…
Osp, Nad Vasjo. Ta dan se je začel res extremno, ob 3am zjutraj sem vstal kot na dveh red bulih. Branju je sledil jutranji tek in raztegovanje, zajtrk za zmagovalce in nato še jutranje poležavanje. Neki je narobe, zakaj ob 3h, kaj je zdej to, mogoče visok zračni tlak, ali pa morda blažji prehlad, ki sem ga čutil v petek zvečer in šel že ob 21 spat. Čutim utrujenost v rokah in iščem razloge. Ravnokar sem zlezel 7b os, a nisem zadovoljen. Prejšni vikend je padel 7b+ os. Kva je zdej to, a hočš vedno več al kaj, dej skuliri se, sej si bil v plezališču šele 3x. Sedim pod smerjo Paris-Dakar, zraven mene je Rok. Rok pleza gladko in zanesljivo. A preveč zanesljivo. Težje smeri zahtevajo plezanje na meji padca, le ti pa so običajno smrtna nevarnost za alpinista. Rok je seveda alpinist in strah pred padci je trdno zabetoniran v njegovo podzavest…
Poženem se v »Paris-Dakar« ogled smeri, je bil bolj žalosten, nepregleden, in tud kondicije mi ne ustrezajo, a optimizem in motivacija sta na višku. Gibi so razglašeni, noge drsijo, podlahti gorijo že po prvih metrih. Obeti so slabi, ne gre ne dol ne gor. Visim v štriku in razmišlam kaj je šlo narobe. Razum zalaufa, hja smer je bla čudna, težka za os poskus, celodnevno sonce je navlažilo skalo, roke so utrujene zarad prehlada. Plezal si ok, dan je čudovit. Let's go, sledi še izplezavanje.
Za nami je prelep sončen dan. Nizke temperature je premagalo pomladno sonce. V Lj –6, tuki se čuti 15°C. Dober izkupiček, par sproščenih padcev in veliko splezanih smeri. Kdo se lahko tega sploh naveliča? Hm…
Kako naprej, sedaj, vsekakor sem vesel, da sem nazaj in da spet srečavam stare obraze in se vračam v plezalno življenje. Motivacija mi trenutno ne dela problemov in še vedno slutim pred seboj dobro sezono. Ampak, »sezona«, to je neotipljiv časovni interval. Naslednji vikend se že približuje, a glava se koncentrira na naslednji izziv, današnji trening!
Po dolgem času spet na lov za izzivi v plezališče. Bil sem že dvakrat v skali, samo tisto ni bilo to. Tist je blo bl uživanje v soncu in v dobri družbi. Zdaj gre zares, preizkus moči in zmogljivosti. Koliko vsega je sploh še ostalo po polletni pavzi. Roke se potijo že na avtocesti in kljub jutranji utrujenosti je motivacija na maximumu! Je začetek januarja v avtu sedimo Špela, Grega, Rok in jaz in že celo uro nakladamo o plezanju in plezanju. Sploh z Rokom si imava za povedat celo obnovo najine plezalne kariere. Po dolgem času greva spet skupi v skalo, neuničljiva kombinacija, ki mi je prinesla večino mojih najtežjih smeri. Premagani so bili 8a-ji, a+ -i in b-ji, že vidim začetek nove, doslej najboljše sezone. V mislih že plezam Marjetico, Zgubljenega sina, Veper Lady, misli uhajajo in prehitevajo, sanjarijo… a danes se bom samo vplezaval, čas za velike podvige šele pride…. Roke pa še kr švicajo.
Osp, Babna, pretežno oblačno, vsake tolk potegne čez Osapsko dolino veter. Sonce se skriva za debelo plastjo nizke oblačnosti. Mrzlo je, kondicije šepajo… A jaz se že vzpenjam v svoji kratki »Matičarki« po prvi ogrevalni smeri. Ne zebe me, telo že dela in lovi ravnotežje. Plezalni čuti se zbujajo in nekje v kotičkih zavesti se prebujajo občutki sreče, jap to je blo to, to sem pogrešal že celo večnost. Gibi se zmehčajo in telo se počasi prebija čez problemčke ogrevalnih smerc. Plezalni dan se začne.
Next week, spet Osp, Nad Vasjo! Babno sva z Rokom prejšni teden čist izčrpala. Zlezla sva 10 smeri in si nekako obljubila, da se v ta sektor ne vrneva, dokler ne bova pripravljena za težje podvige. »Nad Vasjo« je zame idealen sektor, za OS plezanje zapletenih lažjih 7 –k. Po začetnem ogrevanju, se razmere v skali samo še izboljšujejo, s težavo zadržujem začetniško navdušenje in hitro premagujem težje probleme dneva.
Teden kasneje, Costiera, z Lukom (Pleterski) se spuščava do plezališča. Izbrala sva zelo alternativni pristop, ki te vodi čez pravo pravcato divje smetišče. To je dan zanimivih pristopov. Ko sva odložila Špelo in Grega v Napoleoniki, sta nama še mimogrede odnesla vodniček. Sledila je vožnja po občutku in odkrivanje vseh možnih zablodelih variant. Po uri blodnje se vrneva do Papi sporta in dobiva prave direkcije, končno. 2,5 ure po odhodu iz Grude se razmigavava pod prvo ogrevalno smerjo. Pridruži se nama še Luka št.2 (Biščak). Biščak je izničil probleme, ki bi jih imela brez vodnička in nama predlaga par lepih smeri. Moji prsti se počutijo neverjetno in premagujejo najtežje problem do sedaj.
Ogret sedim pod prvo 7b+ leta, sezone. Mi bo uspel vzpon na pogled. Smer sem si res dobro ogledal, a vseeno so nekatere stvari ostale še daleč v megli. Prvič me je strah, utrip raste in glava nori. Kva je zej to? Zakaj strah, se bojim padca, mogoče neuspeha. Razum mi pravi, da je strah strup za plezalca. Svojim sposobnostim loh kr odbijem 20%, dej umir se, boš pač padu, who cares, padci v tej smeri so lepi in neproblematični. Glava se umiri, adrenalin ostaja, kondicije so optimalne. Živčno se poženem v smer. Glava drži telo na vajetih kot neukročeno žrebe. Noge stopajo previdno, roke opravljajo delo hitro in brez predaha, še moja »matičarka« se nežno vdaja vsakemu gibu, sam da ne popusti zbranost, eye of the tiger man, eye of the tiger…
Osp, Nad Vasjo. Ta dan se je začel res extremno, ob 3am zjutraj sem vstal kot na dveh red bulih. Branju je sledil jutranji tek in raztegovanje, zajtrk za zmagovalce in nato še jutranje poležavanje. Neki je narobe, zakaj ob 3h, kaj je zdej to, mogoče visok zračni tlak, ali pa morda blažji prehlad, ki sem ga čutil v petek zvečer in šel že ob 21 spat. Čutim utrujenost v rokah in iščem razloge. Ravnokar sem zlezel 7b os, a nisem zadovoljen. Prejšni vikend je padel 7b+ os. Kva je zdej to, a hočš vedno več al kaj, dej skuliri se, sej si bil v plezališču šele 3x. Sedim pod smerjo Paris-Dakar, zraven mene je Rok. Rok pleza gladko in zanesljivo. A preveč zanesljivo. Težje smeri zahtevajo plezanje na meji padca, le ti pa so običajno smrtna nevarnost za alpinista. Rok je seveda alpinist in strah pred padci je trdno zabetoniran v njegovo podzavest…
Poženem se v »Paris-Dakar« ogled smeri, je bil bolj žalosten, nepregleden, in tud kondicije mi ne ustrezajo, a optimizem in motivacija sta na višku. Gibi so razglašeni, noge drsijo, podlahti gorijo že po prvih metrih. Obeti so slabi, ne gre ne dol ne gor. Visim v štriku in razmišlam kaj je šlo narobe. Razum zalaufa, hja smer je bla čudna, težka za os poskus, celodnevno sonce je navlažilo skalo, roke so utrujene zarad prehlada. Plezal si ok, dan je čudovit. Let's go, sledi še izplezavanje.
Za nami je prelep sončen dan. Nizke temperature je premagalo pomladno sonce. V Lj –6, tuki se čuti 15°C. Dober izkupiček, par sproščenih padcev in veliko splezanih smeri. Kdo se lahko tega sploh naveliča? Hm…
Kako naprej, sedaj, vsekakor sem vesel, da sem nazaj in da spet srečavam stare obraze in se vračam v plezalno življenje. Motivacija mi trenutno ne dela problemov in še vedno slutim pred seboj dobro sezono. Ampak, »sezona«, to je neotipljiv časovni interval. Naslednji vikend se že približuje, a glava se koncentrira na naslednji izziv, današnji trening!
khm.. plezanje, kaj je to?
-
project manager
- Prispevkov: 111
- Pridružen: 10 Feb 2005, 14:12
- Kontakt:
prebrano z užitkom...še takih..
...takla mamo, pa kola se dajemo...
»Ce je to 6c sem jaz….«
Rok (Blagus) se bojuje z zgornjimi metri smeri. Detajl smeri je ze pustil za seboj, zdaj je samo še vprašanje koliko moči mu je ostalo za zadnje gibe. Postavljen v žabo vpenja zelo kočljiv komplet. Roke izgubljajo zadnje atome moči, ko se poskuša držati ob skali. Moj pogled potuje preko sredine smeri vse do vrha, kakšen bo morebiten padec, koliko loka naj mu pustim da bo zaustavitev optimalna? A moj tok misli pretrga …situacija. Mišice plezalca pulzirajo v statičnem naporu, medtem ko se nabirajo metri vrvi. Vpenjanje, težak položej, veliko je odvisno od volje in koncentracije.
Preveva me občutek slabe vesti… zaradi mene ni dovolj ogret, jaz sem ga prepričal, da je pred njim ogrevalna smer (6c), še ena izmed napak pri branju vodnička. Občutka se otresem, za trenutek misli zbežijo drugam…
Vlažen veter zapiha čez sotesko Gorges du Tarn. Oblaki se rahlo razgrnejo in pokaže se opoldansko sonce. Že cel dan se čez nebo preganjajo deževni oblaki, se trgajo nad našimi glavami in nas vsake toliko časa poprhajo z osvežilnimi kapljami. Skala je suha in nasploh se vse zdi, da je tudi plezarija optimalna. To je zadnji dan v Franciji, a prvi, da kaže na dež. Imela sva res izjemno srečo z vremenom.
… zaslišim klik, ko se vpenja vrv v vponko, a se je komplet neugodno izvil iz sedaj že nestrpnih prstov. Vponka je zazvenela prazno…
Nad mano leti cela jata ptic. Mnogo ptic se preganja po tem z gostim zelenjem poraščenim krajem. Ob urah počitka v kampu se vedno čudim nad njih glasnim petjem. Moti me, nisem ga vajen. Zbudi me iz jutranjih sanj, že veliko prej kot jutranje sonce. Vsak dan znova uglašen zbor nešteto različnih glasov. Raj za ptice ta kraj. Raj za plezalce…
… še en klik…
Misli mi uhajajo v pretekle dni, plezam po razčlenjenih previsih z glavo navzdol, plezam po luknjičastih previsih, daleč nad cesto in zeleno reko Tarn. Plezam položne plate z zlizanimi stopi in luknjicami za 2 prsta. Plezam extremne previse, v katerih moč v curkih uhaja iz mišič in je ohranjanje sproščenosti najtežja naloga. Plezam vse kar zgleda ok in me vabi v skalo. Vsaka smer se izkaže za še boljšo. Premagovanje izzivov me včasih tako zanese, da sploh ne opazim razdalje do zadnjih vpetih kompletov. Včasih se rešujem iz situacij tudi 5m nad zadnjim svedrom. Hja Francija, tukaj vrtajo malo bolj narazen, a nikoli v takšni meri, da bi se čutil ogroženega. Sporočilo je jasno! Do or fly. Tu ni neskončno dolgih študij, tehničarjenja in obešanja v smereh. Tuki se pleza. In pleza se on-sight. Vse ostalo je škoda časa.
…komplet je vpet in telo se v blokadi steguje proti razčlembi, mar je to zadnji težak gib? Silhueta plezalca niha na meji med padcem visoko v soteski. Zadnji metri 30m smeri v skalnem bloku, ki je dvignjen 100 do 200 metrov na reko. Fotka bi zgledala sijajno. …
Prišla sva sama, jaz in Rok, nekako se niti nisva trudila iskati sopotnike. Seveda bi bilo imeti lepo na poti še malo družbe… a očitno ni bil ravno pravi timming. Bilo je pa nekaj zanimivih distrakcij. Na najini prvi postaji, Chateauvert, sta se v camp pripeljali dve nemki. Med opoldanskim raztegovanjem in ogrevanjem, ki je bil najin standardni uvod v plezanje, se je ena izmed njiju, nedaleč stran od naju, slekla do spodnjega perila in začela kopati v jutranjih žarkih. Khmm, privlačna postavca...
…priplezal je do vrha. Največja nagrada za vložen trud. 7a+ on sight, dober dosežek za drugo smer dneva. Vidno zmatran plezalec se na vrhu smeri počasi prevezuje, manever, ki ga moraš biti v Južni Franciji vajen. Nobeno izmed neštetih preplezanih smeri ni imelo na vrhu vponke z matico. Matičarka in dva extra kompleta je zato standardna oprema.
Rahlo jezen, a z zadovoljstvom v očeh požanje čestitke. Z nama sta še Nastja in Rok (Šisernik). Skupaj se oziramo za novimi izzivi, v veličastnim previsnim blokom, ki se vzpenja nad nami. Zadnji uspeh je šele začetek. Večer je še daleč in plezalni dan se je šele dobro začel. Druščina se požene v nove probleme.
Gledam Rokovo smer in celoten blok previsne skale. Koliko je še dela. Prsti so vlažni in spočiti. Roke kličejo po oprimkih. Kondicije so super in družba idealna. Telo mi napolni nov valj energije. Hrbet se usloči, kite zaigrajo v znanem ritmu. Poženem se v novo smer. Prevzame me spet ta znani filling, ki me vedno znova kliče v skale. Izgine svet in izgine čas. Ostane samo skala in jaz. Plezam.
Rok (Blagus) se bojuje z zgornjimi metri smeri. Detajl smeri je ze pustil za seboj, zdaj je samo še vprašanje koliko moči mu je ostalo za zadnje gibe. Postavljen v žabo vpenja zelo kočljiv komplet. Roke izgubljajo zadnje atome moči, ko se poskuša držati ob skali. Moj pogled potuje preko sredine smeri vse do vrha, kakšen bo morebiten padec, koliko loka naj mu pustim da bo zaustavitev optimalna? A moj tok misli pretrga …situacija. Mišice plezalca pulzirajo v statičnem naporu, medtem ko se nabirajo metri vrvi. Vpenjanje, težak položej, veliko je odvisno od volje in koncentracije.
Preveva me občutek slabe vesti… zaradi mene ni dovolj ogret, jaz sem ga prepričal, da je pred njim ogrevalna smer (6c), še ena izmed napak pri branju vodnička. Občutka se otresem, za trenutek misli zbežijo drugam…
Vlažen veter zapiha čez sotesko Gorges du Tarn. Oblaki se rahlo razgrnejo in pokaže se opoldansko sonce. Že cel dan se čez nebo preganjajo deževni oblaki, se trgajo nad našimi glavami in nas vsake toliko časa poprhajo z osvežilnimi kapljami. Skala je suha in nasploh se vse zdi, da je tudi plezarija optimalna. To je zadnji dan v Franciji, a prvi, da kaže na dež. Imela sva res izjemno srečo z vremenom.
… zaslišim klik, ko se vpenja vrv v vponko, a se je komplet neugodno izvil iz sedaj že nestrpnih prstov. Vponka je zazvenela prazno…
Nad mano leti cela jata ptic. Mnogo ptic se preganja po tem z gostim zelenjem poraščenim krajem. Ob urah počitka v kampu se vedno čudim nad njih glasnim petjem. Moti me, nisem ga vajen. Zbudi me iz jutranjih sanj, že veliko prej kot jutranje sonce. Vsak dan znova uglašen zbor nešteto različnih glasov. Raj za ptice ta kraj. Raj za plezalce…
… še en klik…
Misli mi uhajajo v pretekle dni, plezam po razčlenjenih previsih z glavo navzdol, plezam po luknjičastih previsih, daleč nad cesto in zeleno reko Tarn. Plezam položne plate z zlizanimi stopi in luknjicami za 2 prsta. Plezam extremne previse, v katerih moč v curkih uhaja iz mišič in je ohranjanje sproščenosti najtežja naloga. Plezam vse kar zgleda ok in me vabi v skalo. Vsaka smer se izkaže za še boljšo. Premagovanje izzivov me včasih tako zanese, da sploh ne opazim razdalje do zadnjih vpetih kompletov. Včasih se rešujem iz situacij tudi 5m nad zadnjim svedrom. Hja Francija, tukaj vrtajo malo bolj narazen, a nikoli v takšni meri, da bi se čutil ogroženega. Sporočilo je jasno! Do or fly. Tu ni neskončno dolgih študij, tehničarjenja in obešanja v smereh. Tuki se pleza. In pleza se on-sight. Vse ostalo je škoda časa.
…komplet je vpet in telo se v blokadi steguje proti razčlembi, mar je to zadnji težak gib? Silhueta plezalca niha na meji med padcem visoko v soteski. Zadnji metri 30m smeri v skalnem bloku, ki je dvignjen 100 do 200 metrov na reko. Fotka bi zgledala sijajno. …
Prišla sva sama, jaz in Rok, nekako se niti nisva trudila iskati sopotnike. Seveda bi bilo imeti lepo na poti še malo družbe… a očitno ni bil ravno pravi timming. Bilo je pa nekaj zanimivih distrakcij. Na najini prvi postaji, Chateauvert, sta se v camp pripeljali dve nemki. Med opoldanskim raztegovanjem in ogrevanjem, ki je bil najin standardni uvod v plezanje, se je ena izmed njiju, nedaleč stran od naju, slekla do spodnjega perila in začela kopati v jutranjih žarkih. Khmm, privlačna postavca...
…priplezal je do vrha. Največja nagrada za vložen trud. 7a+ on sight, dober dosežek za drugo smer dneva. Vidno zmatran plezalec se na vrhu smeri počasi prevezuje, manever, ki ga moraš biti v Južni Franciji vajen. Nobeno izmed neštetih preplezanih smeri ni imelo na vrhu vponke z matico. Matičarka in dva extra kompleta je zato standardna oprema.
Rahlo jezen, a z zadovoljstvom v očeh požanje čestitke. Z nama sta še Nastja in Rok (Šisernik). Skupaj se oziramo za novimi izzivi, v veličastnim previsnim blokom, ki se vzpenja nad nami. Zadnji uspeh je šele začetek. Večer je še daleč in plezalni dan se je šele dobro začel. Druščina se požene v nove probleme.
Gledam Rokovo smer in celoten blok previsne skale. Koliko je še dela. Prsti so vlažni in spočiti. Roke kličejo po oprimkih. Kondicije so super in družba idealna. Telo mi napolni nov valj energije. Hrbet se usloči, kite zaigrajo v znanem ritmu. Poženem se v novo smer. Prevzame me spet ta znani filling, ki me vedno znova kliče v skale. Izgine svet in izgine čas. Ostane samo skala in jaz. Plezam.
khm.. plezanje, kaj je to?
-
Misko
Znani občutki...brezčasnost plezanja in uživanje v naravi.
V Arcu je bilo zelo podobno....lepo.
Paše prebrat....keep it up.
lp D
V Arcu je bilo zelo podobno....lepo.
Paše prebrat....keep it up.
lp D
Skala,
nova obzorja…
To so podvigi matičarskega plezalca!
Njegova neustavljiva misija:
Odkriti nove smeri in nova plezališča.
Splezati težje in zahtevnejše probleme.
Smelo se podati v kraje, kamor še ni stopila njegova noga…
… in seveda širiti slavo AO Lj. Matice po svetu…
V nebo se je zazrla glava plezalca in se zamislila nad preteklimi dnevi, meseci. Nestrpni občutki so se že nekaj časa kopičili v globinah njene zavesti. Zlesti nove težke podvige je bil njeno poslanstvo, a se jim je vedno znova izogibala. Cilji so se vedno znova odmikali in prelagali v prihodnost. In ko se je že zdelo, da bo obupala…. Si je dejala:
»Dovolj! Nič več zadrževanja, čas je da odkrijem prave meje svojih sposobnosti.«
V petek 1. Junija, prvi dan geografskega poletja, se je matičar podal v smer Popaj 8a+, Mišja Peč.
Brezkompromisno in seveda brez kakršnih koli zadržkov je ob prijetno – hladnem primorskem vetrcu zlezel na vrh. »
K..vaa!?« Presenečen nad dejstvom, da je nad njim samo še oblačno nebo, se je spustil na trdna tla, mimogrede parkrat zadel ob drevo, da se je zdramil iz šoka in srečno pristal na prašnih tleh »Miške«. Realnost podviga ga je dobro zadela šele kakšno uro kasneje, ko je začel pijano vrteti jezik in se neumorno smejati. Evforija je trajala še celo vožnjo, čez večer in nato še dolgo v noč.
Hude posledice je prenašal naslednji dan, ko se je komaj nosil na svojih dveh bolečih nogah. A valovi navdušenja še niso minili. Kje pa, v nedeljo 3. Junija, so ga ponesli na štajersko, tja do Kotečnika. Tam je plezalec premagal še eno 8a – Guernico. In tokrat popolnoma zmeden pristal na tleh in se izgubljeno oziral po okolici, iskal razumne razlage in trdne opore.
Razlago je našel malo kasneje, ko je pregledoval zapiske iz treningov. »To je to, kriva bo !ta! čarobna kombinacij…«. Sedaj malo večji in bolj trezen, si je postavil nove cilje, bolj zahtevne in oddaljene. Nadaljuje neustavljivo misijo, odkriti meje svoje zmogljivosti.
nova obzorja…
To so podvigi matičarskega plezalca!
Njegova neustavljiva misija:
Odkriti nove smeri in nova plezališča.
Splezati težje in zahtevnejše probleme.
Smelo se podati v kraje, kamor še ni stopila njegova noga…
… in seveda širiti slavo AO Lj. Matice po svetu…
V nebo se je zazrla glava plezalca in se zamislila nad preteklimi dnevi, meseci. Nestrpni občutki so se že nekaj časa kopičili v globinah njene zavesti. Zlesti nove težke podvige je bil njeno poslanstvo, a se jim je vedno znova izogibala. Cilji so se vedno znova odmikali in prelagali v prihodnost. In ko se je že zdelo, da bo obupala…. Si je dejala:
»Dovolj! Nič več zadrževanja, čas je da odkrijem prave meje svojih sposobnosti.«V petek 1. Junija, prvi dan geografskega poletja, se je matičar podal v smer Popaj 8a+, Mišja Peč.
Brezkompromisno in seveda brez kakršnih koli zadržkov je ob prijetno – hladnem primorskem vetrcu zlezel na vrh. »
K..vaa!?« Presenečen nad dejstvom, da je nad njim samo še oblačno nebo, se je spustil na trdna tla, mimogrede parkrat zadel ob drevo, da se je zdramil iz šoka in srečno pristal na prašnih tleh »Miške«. Realnost podviga ga je dobro zadela šele kakšno uro kasneje, ko je začel pijano vrteti jezik in se neumorno smejati. Evforija je trajala še celo vožnjo, čez večer in nato še dolgo v noč. Hude posledice je prenašal naslednji dan, ko se je komaj nosil na svojih dveh bolečih nogah. A valovi navdušenja še niso minili. Kje pa, v nedeljo 3. Junija, so ga ponesli na štajersko, tja do Kotečnika. Tam je plezalec premagal še eno 8a – Guernico. In tokrat popolnoma zmeden pristal na tleh in se izgubljeno oziral po okolici, iskal razumne razlage in trdne opore.
Razlago je našel malo kasneje, ko je pregledoval zapiske iz treningov. »To je to, kriva bo !ta! čarobna kombinacij…«. Sedaj malo večji in bolj trezen, si je postavil nove cilje, bolj zahtevne in oddaljene. Nadaljuje neustavljivo misijo, odkriti meje svoje zmogljivosti.
Zadnjič spremenil Sigy, dne 06 Jun 2007, 22:48, skupaj popravljeno 1 krat.
khm.. plezanje, kaj je to?
Po dolgem času lahko končno na ta izlet pogledam z dovolj veliko distanco, da strnem vtise v čim krajšo obliko.
Dolgotrajna vožnja, plezanje po kapnikih in plavanje v tolmunih, napolnjenih z osvežilno hladno vodo. Dolge ure kratkočasenja z gurtno, kartami in sudokujem. Nešteto preplezanih smeri, on-sight, red point, flash. Doseženi cilji, preseženi cilji, uničena koža na prstih, metri porabljenih bandažnih trakov, kile magnezija in znucani plezalniki. Rolling Stone-si, Jimmy Hendrix, David Bowie, Bob Dylan, Placebo, Muse, Cake in drugi. Se vedno mi v glavi odmeva komad »The man who sold the world«…
Španski in Francoski plezalci in seveda plezalke; Kolonija slovencev, zvijanje jointov, cervessa con lemon, kruljenje vepra sredi noči. Dehidracija, hidracija, lov za biftki, zgubljen pes in kilometri, prevoženi, po pusti španski pokrajini. La Rambla v Barceloni in losos za kosilo.
Joga in streeching pred zajtrkom, tek in plezanje. Pa še plezanje, boleči sklepi in še plezanja. Plezamo, kot da ne bomo več videli skale v življenju. Dejan premaga prvo 7a, Anže na pogled zleze vsak dan težjo smer. Najprej nas preseneti z 7b, naslednji dan že z 7b+. Tisti dan je na pogled zlezel celo več kot z rdečo piko. Čez par dni ima v žepu že smer »Argo«, ocena 8a. Smer, ki jo zlezeva tudi Rok in jaz. Rokovi uspehi na pogled v 7b+ - ih in moji v 7c – jih.. Banzai na fascinantno 8b - Gladiator. Po več poizkusih neuspešno.
In spet vožnja. Prazna plinska bomba in prazne baterije v fotoaparatu. Spanje ob neskončni peščeni plaži in nočno pobijanje komarjev. Letališče v Barceloni in slovo od dveh soplezalcev. Gorge du Tarn še enkrat in nočna zmeda v Millaju. Par dni nemotiviranega plezanja, čas za odhod domov. Ljubljana, postelja… in po počitku dobra plezalna forma.
Rodellar; nekega dne, »I'll be back!«.
in nekaj slikc :
http://picasaweb.google.com/zigaen/Rodellar
Dolgotrajna vožnja, plezanje po kapnikih in plavanje v tolmunih, napolnjenih z osvežilno hladno vodo. Dolge ure kratkočasenja z gurtno, kartami in sudokujem. Nešteto preplezanih smeri, on-sight, red point, flash. Doseženi cilji, preseženi cilji, uničena koža na prstih, metri porabljenih bandažnih trakov, kile magnezija in znucani plezalniki. Rolling Stone-si, Jimmy Hendrix, David Bowie, Bob Dylan, Placebo, Muse, Cake in drugi. Se vedno mi v glavi odmeva komad »The man who sold the world«…
Španski in Francoski plezalci in seveda plezalke; Kolonija slovencev, zvijanje jointov, cervessa con lemon, kruljenje vepra sredi noči. Dehidracija, hidracija, lov za biftki, zgubljen pes in kilometri, prevoženi, po pusti španski pokrajini. La Rambla v Barceloni in losos za kosilo.
Joga in streeching pred zajtrkom, tek in plezanje. Pa še plezanje, boleči sklepi in še plezanja. Plezamo, kot da ne bomo več videli skale v življenju. Dejan premaga prvo 7a, Anže na pogled zleze vsak dan težjo smer. Najprej nas preseneti z 7b, naslednji dan že z 7b+. Tisti dan je na pogled zlezel celo več kot z rdečo piko. Čez par dni ima v žepu že smer »Argo«, ocena 8a. Smer, ki jo zlezeva tudi Rok in jaz. Rokovi uspehi na pogled v 7b+ - ih in moji v 7c – jih.. Banzai na fascinantno 8b - Gladiator. Po več poizkusih neuspešno.
In spet vožnja. Prazna plinska bomba in prazne baterije v fotoaparatu. Spanje ob neskončni peščeni plaži in nočno pobijanje komarjev. Letališče v Barceloni in slovo od dveh soplezalcev. Gorge du Tarn še enkrat in nočna zmeda v Millaju. Par dni nemotiviranega plezanja, čas za odhod domov. Ljubljana, postelja… in po počitku dobra plezalna forma.
Rodellar; nekega dne, »I'll be back!«.
in nekaj slikc :
http://picasaweb.google.com/zigaen/Rodellar
khm.. plezanje, kaj je to?