Zdaj pospravljam oprašene gojzarje in smrdeče perilo (vonj po zmagi). Vročinski val me je zadel naravnost v glavo; brez milosti… kot običajno. No pain, no gain. Na jutranji vožnji v ‘služba’, je padla odločitev. Ne morem čakat… grem na dopust, da se mi ne zmeša od vročine… (se mi je pa pol od višine). Planiran odhod, kuj ko je ruksak spakiran, mi je preložila ugotovitev, da pogrešam kohar. Hmmmm, mrbit ga ma Knavs, še iz Dolomitov? V mojem urejenem gnezdu, ga ni. Zlata Jelena mi odobri obisk in ob 22ih ponudi pivo in konstruktiven klepet. Pa še kohar mi je posodiva. Super, zdej pa kar pot pod kolesa. Strah in pričakovanje mi je spakiralo ruksak in me v posteljo le uspelo položit ob 3 zjutri. Ja kaj zdej Žaka, gremo al ne? Ja naspana pa le moram bit. Uspe mi preslišat budilko (tudi meni se to lahko zgodi) in jo na pot odrinem šele ob 10ih. Fuj bo vroče. Hip, hip, hip, strašni trik; še obisk pri hip hop sosedu (neki mal’ga za pod zob, bo tut prav pršlo). V Riofrredu mi na cesti mahajo krovci… jest pomaham nazaj in ne nonšalantno odpeljem v neznano dolino. Dokler bo šlo, bo šlo. Med vožno že švicam in se zahvaljujem, da mi vsega tega ne bo potrebno prehodit. Dolina je namreč dolga dobrih nekaj km (kok nimam pojma), samo tabla ob vstopu, je naznanjala 6h30 do Refugia Corsi. Očitno sem neki že odnesla od šole… z avtom čim dlje do stene. Zašaltam v prvo strmino, malček zaškrepeta in zasmrdi pod kolesi…zažlajfam. Grem kar zurik in parkiram. V retrovizorju zagledam an auto skrit v goščavi in sklepam, da moram tut jest svojga konjička skrit. Najdem simpatično zelenico, vržem ruksak na rame in via… Pokukam odkod je ta čudn stric, ki skriva svoj avtomobil… itak… iz Ljubljane, od kod le. Potem sem pa ziher na pravi poti. Baje da pogumne spremlja sreča… Po cesti v klanc… sprva počasi, da se ogreje mašina, pol pa gasa. Prva markacija 630 še ni moja… še mal više …618 ta pa bo. Salve… Salve. Prva dva na poti. Ma ni vrag, da bo ful ljudi. Nak. Nikogar več. O razgledih… ni besed. Špica pri špici… prehod je tam; ne, tam; mogoče pa tam gor, nad meliščem. Ma ja, tam sam gamsi zganjano svoje vragolije. Čik pauza in moment za ogled in razmislek. Skoz rušje po uhojeni poti vodi pot do prve blagodajne osvežitve.
Juriš na prelaz Forca di Riofreddo. Križišče…levo Refugio Pellarini, desno (nad melišče) moja smer. Fuj, šodra za ……Stene vse bliže in bliže. Sem vsaj v senci in se dobrikam svojemu neprijatelju šodru. Pikca za pikco, se počutim kot da rišem (pa še ne vem kako bo sploh zgledal). Hladen vetrič že vleče, diham na polno…sem že blizu. Kuku, Refugio Corsi. Neki migeta okrog hiše,… populi. Si k’r tu privoščim večerjo, da mi ne bo kdo gledal v konzervo. Klinc, ampak po vodo pa moram. Gamsja mati mi pihne v pozdrav in se ne umakne s poti. Prav bom pa mal počakava, da se najprej napiješ ti, pol sem pa jest na vrsti; saj sem vendar le gostja v tvojem paradižu. Balvan s smrekco, bo moj nocojšnji domek. Odložim stvari in si ogledam bljižno okolico. Pod sosednjim balvanom (3m stran) s peščeno preprogo, je gamsji dom. Tudi kakci imajo svojo zgodbo. In res… zakuhma si juhico… nekdo potrka na vrata. Gamsja mati mi je pihnla v pozdrav in se skrila za omenjen balvan. Človeška radovednost mi ne da miru in potiho pokukam tjakaj. Prestrašim mati … se ji opravičim in se vrnem na svoje mesto. Upam, da ni bila preveč jezna;. je bila pa zelo skrbna. Mi je prišla voščit lahko noč in preverit, da slučajno ne bi ponočevala, ker me jutri čaka zgodnja ura. Kafa u zoru, odvečna roba pod balvan in pot pod noge via Sentiero Anita Goitan ( http://www.cimefvg.it/04-Schede/2005/G4/34Goitan3.htm ). V smeri Forca Lavina dell’Orso, tik pod prelazom strmo po gamsji stezici na Cime Castrein (Košutnikove špice/ 2502 mnm). Vrh je pošteno preluknjan še iz legendarnih časov 1 sv.vojne. Baje so tam Avstrijci ‘občudivali razglede’ (to pa so romantiki). Z vrha sledi ‘zračna’ pot na nižji Forca Mose (2271 mnm). Že obiskan letošnjo zimo z nadaljevalno šolo. Takratnim kompanjonom le v vednost… dobr, da je bil sneg, ker drugač bi pa res tanko piskal. Od ondod pa proti Višu. Kavka… mi je s kljunčok pot kazala…. Lalalalalala. Še pozdrav Mariji in italjanskemu soldatu. Razšla sva se na križiču Riff. Corsi v krnico, desno Gola Nord Est (Reff. Pallerini/ Miha in Klemen, tist naš neuspeli podvig, bi bil siiiiilaaaa zanimiv.) in nadlajevanje Anite Goitana proti Gamsovi Mati (Cima Alta delle Madri dei Camosci/ 2503 mnm). Po policah do Divje koze (Cima di Riofreddo/ 2507 mnm), kjer se ti ponudi možnost kamina po zajlah ali pa zanimivejša Nord varianta, brez zajl. Ma sm šla tut kamin pogledat, pa so ga lepo okrasil. Na Foce Riofreddo se Anita Goitan zaključi, mene pa tehtno vprašanje muči. A je že konc? Kaj bom pa zdej, sej mam še cel božji dan pred sabo. Ja nič, pa gremo dalje proti Montažu. V Corsi na okrepčilno pašto ragu, da ne bo treba večerje kuhat, pol pa pot pod noge, bom že našla kako livadico za prenočit. Pri Corsi srečam slovenske paezane z informacijami. 'Kam jo pa mahaš, dekle?' 'Ja prot Montažu.' 'Pa kar sama, kole. Ma do Bazze maš dve urci in pol.' 'Ja, sam jest se ne bi spuščala do Brazze. Grem po Sentiero attrezzato Ceria Merlone.’ ‘Oooo, tista je pa dolga. Mi smo zanč rabil dobrih 8ur.’ ‘Ste na poti kako lukno kje vidli?’’Kako? A, da bi bivakirala? Ja, je ena vojaška, sam je kake 4 ure hoda oddaljena.’ ‘Super. To bo to. Hvala, pa srečno.’ ‘Svaka čast, punca. Srečno tudi tebi.’ Natankam rezervorje vode (6 litrov), se poslovim od sosede oz. se je ona prišla poslovit, in jo popiham dalje v že znani smeri. V valu navdušenja, itak zgrešim prelaz. Namesto na že obiskani Forca Lavina dell'Orso jo sopiham čez Passo degli Scalini. Na prelazu odložim ruksak. Ma je bil težak, ampak kamor sem namenjena ni vode, na sneg se pa v tej vročini ne smem zanašat. Preverim karto, da ja ne bi blo kaj narobe. Pa jo mahnem naprej… dol. Že pošteno nižje, mi zadiši čik, pa se le ustavim in mi klikerji neki govorijo, da to nekak ne bo prav. Pohljedam karto… pljunem, zakolnem in se oprtam. Na zdej pa maš 'svaka čast punca'. No se mi je oglasil stari prijatelj s Piska, ego po imenu. Ma sm ga spet pihnla; pa pocen odnesla. Tam na oni zelenici pod Lavino smiri nerve, oladi in se jutri podaš naprej. Veter in zvezdice so hladile in ohladile. Zarja, vonj po kavi in pot pod noge. Na Foce Lavina dell'Orso se začne pot v raj. Prekrasna grebenska ferata Sentiero attrezzato Ceria Merlone (http://www.sentierinatura.it/EasyNET/Fr ... START=TRUE). Ni besed, prekrasno. Po sistemu polic do Punta Plagnis, kjer pot zavije na južno stran. Vroče k pr norcih; sonce v hrbet in veter v laseh. Po dobro markiranih prehodih, gor in dol. Čez Cima de la Puartate in Špice v Planji(http://www2.arnes.si/~mcuder/arhiv_slike/050626_10.html). Naprej čez Modeon Del Buinz, na Foronon Del Buinz do izravnave na Forca de lis Sieris. Tu je bil mišljen moj nesojeni bivak. Vojaška 'luknja' ovekovečena s spominsko tablo. Naprej nižje po Hudih policah pod Cime Gambon na sedlo, katerega ne vem imena, je pa gotovo obiskan s starni skijašev. Na sedlu je še ena vojaška luknja, kjer so zdaj glavne gospodinje gorske koze. Čudovit greben; kraljestvo kozorogov. Naprej se pot nekoliko spusti po travnatem pobočju so vzpona na Cima di Terrorosso (2375 mnm). Lep vidikovac za ogled prehojene poti. Malo nižje se pot nadaljuje proti izhodišču za ferato Sentiero Leva, ki vodi na Poliški Špik (Montaž). Sonce in ruksak sta me pošteno zdelava, tako, da sem se odločila, da si Pipanovo lestev ogledam ob drugi priložnosti. Mahnila sem jo po melišču navzdol na pot do domeka po imenu Suringar (pa sm si le zapomn'la; nis'm nič kukala na zemljevid). Seveda močno upala, da ne bo spet nabito poln, kot ob zadnjem obisku. Stiskat se, s kakim tujcem, mi še ni dišalo. Sama samcata na 2430 mnm… idealno. Hvala tistemu, ki je pr'nesu v bivak špargle v konzervi… mljask, mljask. Odlični iz Terre Buone. Zjutraj, brez vonja po kavi jo popiham po Findeneggovem ozebniku na ogled sončnega vzhoda. Veličasten začetek četrtega dne. Nekaj oblačkov pohajačkov me spomni, da se mi morebiti vreme skisa. Skor verjet ne morem, da je zdržalo in me na vsakem koraku podpira. Nazaj v domek po robo; pomaham radovednim gamsom v slovo in jo popiham po Via Amalia v krnico Zajzere do Bivaka (z veliko začetnico!!!) Stuparchi (1578 mnm). Čaj, črna čokolada in polurni mižule mi povrnejo moči in radovednost, kaj me čaka na poti do bivaka Mazzeni. Lepo+ uhojena pot skoraj v dolino Spodnje Špranje, se v gozdu polagoma priključi poznani poti do bivaka. Obilo vode in tuš pod slapom me za pol ure začarajo v gorsko vilo. Na vzponu proti bivaku, si brišem potno čelo, ko me dobesedno prestraši nepričakovan popotnik. ‘Salve.’ ‘O, dio.’Z nasmeški se posloviva, in odsopihava vsak svojo pot. V gošči že slutim bivak. Ko pokukam iz nje… šest parov bicepsov, eni lepo tetovirani, se sonči pred bivakom; v spodnjem perilu. Škoda. No, sam so že ‘mladostni’ Stonsi vsedli ‘U can’t always get what U want.’ … V klepetu z enim izmed madžarov zvem, da so se fantje podal na križev pot na Viš čez Force Lavinal dell’Orso. Oba sva se nedvomono razumela z besedo FUJ. Pobje so se spakiral in jo popihal v dolino… ne vem, kok me je osvežil tist tuš pod slapom. Dišala prov gotov’, nisem; ma sm bla vila, vsaj za pol ure. Miške so mi delale družbo. Glede na skromen šunder, le niso ble razpoložene za žur. Ponovo kafa u zoru in pot v neznano; pod Cime de Lis Codis, čez Studence, proti Sella Nabois. Pot je speljana pod Višem po gruščnatem svetu, s štirimi vzponi in spusti. Divje lepo. Gospod Milton … I found your lost Paradise. Pred Sello Nabois me je spet obiskal stari prijatelj. Zavila sem v grapo in se prebijala po grušču z vsemi štirimi. Ma je bla markacija, s trikotnikom. Pravočasno me je opozoril klin in gurtna, da tam brez varovanja, z rahlo težkim ruksakom le ne bo šlo. S povišanim srčnim utripom, sem jo mahnila kar nazaj na pot. Na prelazu sem si oddahnila in si svetovala, da naj pustim robo v Refugio Pellarini in jo pol mahnem ‘raziskavat’. Ne; želja po zmagovalnem pivi je premagala. Z ruksakom sem jo po markirani poti mahnila še na namenjeni Nebojs Grande. Zadnji vrh na poti so okupirali spet domači paezani. Nisem si mogla pomagat, da se naglas ne bi sama sebi začudila ob razgledu na prehojeno pot. Veličastno v vseh ozirih. Ob 15 je po grlu steklo prvo pivo. Pa drugo… ko sem zagledala znani obraz. Pa tretje, ko mi je prekipelo od šundra italjanov in avtrijcev, pa še tobaka mi je zmanjkalo. Pobrala sem šila in kopita ter jo ubrala na Sella Carnizza proti Riofreddo. Pogled na zlat Mangart in Jalovec me je ustavil. Levo od sedla se je bohotila peščena polica z ognjiščem. To noč prespim tu, pa če nikoli več ne prižgem čika. Kadilska ni lahka, so tut posušene trave in čaj dobre; samo da se dimi. Avto je počakal, luči nisem pustila prižganih in karabinjeri me niso čakali pri rampi v Riofreddo. V opozorilo; baje da jim je v navadi.
'Paradise lost AND REGAINED'
-
MarryPOPINS
- Prispevkov: 218
- Pridružen: 07 Feb 2005, 11:48
- Ime in priimek: ?aklina Zahirovic, Vodice
Ja .... lepo se imejte, ne!
)!
