) odpravila nazaj. Sva družno ugotovila, da »ko rano rani, rano dan zajebe«. Oziroma po frikovsko – v severnih stenah prstki nad minimalci za zajtrk niso preveč navdušeni. Ko prvič sočno zakolneš in se potegneš za karkoliževisisklina, postane dan prav grd in motivacija pade pod nulo..Tako sva v severno steno Cime Grande luksuzno vstopila okrog pol enajstih. Vsaj gužve na vstopu ni bilo več. Kakšni dve navezi sta bili že visoko nad nama, ampak so izstrelki iz previsne stene na srečo leteli dovolj daleč. Marmolada naju je s pakleniško skalo kar malo razvadila, a s svojimi ocenami in dolžino tudi dodobra odrešila vse pomehkuženosti. Ob pol petih sva se že sončila na polici nad Constantinijevim izstopom. Za veselje so poskrbeli še novi abzajli na sedlo med Veliko in Zahodno Cino. Štriki so jadrali po zraku v močnem jugozahodniku, bilo je kot v sanjah vsakega froca - ena ogromna gugalnica!
Smer je strma, a lepo po dolomitsko grifozna. Spodaj je hudo preveč nabita (zato je notri vedno par navez tehničarjev). Constatinijevi kamini so praktično prazni – tudi štantov ni, tako da je morda bolje, da vstopiš s kaj več kot s tremi friendi za pasom (ampak "light 'n' fast" je pa vendar zakon!!
) Originalen izstop je izgledal moker in podrt, kar je potrdila tudi nemška naveza, ki sva jo prehitela po Constantiniju.Uživala Neda in Gregor (slednji malo manj, ker je zaradi bolečega prsta moral plezati z desno roko v žepu - no, se vsaj ni bilo treba it matrat v previse zahodne cine
).