Da ne bo ta rubrika (glede katere sem bil eksplicitno proti, da postane samostojen del foruma ) predolgo samevala...
Lepo je bilo predvsem vreme, sonce je močno nažigalo v osrednji del miške, tako da ni bilo druge, kot da smo elegantno zbrisali v hladilnik. Ker ni bilo kaj boljšega počet (kot že zadnje 4x v miški ), sem lepo, manj elegantno, pa toliko bolj močno zlezel sončka. V vseh pogledih idealen frikovski dan, v vsej mišji pa 10 ljudi. Kaj še lepšega, s pravkar zlezeno najtežjo si še človek lahko želi...? Točno, pir v vikiju, ki ga je bilo treba jasno vsem častit
Aja, v čast mi je otvoriti novo rubriko. Upam, da bo veliko nakladanja o grifih tukaj
Sem se morda motil...? Ampak ok, dejmo rubriki čas, da se uteče. Osebno bi bil vesel, če bi prišlo tukaj do obširnih debat (jasno ločenih od alpinistov, ki sploh ne vejo kaj se pravi zares stisnt ) o grifih, (ne)grabljenju štantov in kaj je kdo zlezu... Da bi recimo (ta prvi) iz foruma zvedeli, da je Urh zlezu 8C, ne pa iz Alpikorja, ali pa celo 8a.nu.
Pomoje so bile Reportaže, razmere za to čisto v redu. Samo ime je bilo skrajno neprivlačno (kot da boš o vremenu, ali poročilo iz zadnjega strokovnega seminarja bral).
Kakorkoli, jaz sem se pohvalil , zdaj pa navalite in čimveč pišite tukaj, če že imamo ta kotiček
WildRose napisal/-a:Jaz osebno ne bi imela nič proti, če te imenujemo za forumskega referenta za športno plezanje in potemtakem za objavljanje novic iz sveta frikarije
Ravno v tem je fora foruma, da vsak objavlja tisto, kar mu paše. Zato npr. grega piše (hvalabogu), marsikdo pa ne. Strani pa so za objavljanje novic, kjer ena oseba išče, izbira in objavlja novice. Če hočete novic, pojdite na KŠP ali pa na 8a. Tukaj pa ne rabimo referentov za novice (razen za uradne, za kar skrbita mojca in bevk). Fajn bi bilo, če bi vsi frikoti kdaj kaj napisali v to rubriko, če jo že imamo. Samo ne verjamem, da bo to zaživelo.
Stef cestitke!
Kako pa kaj mrtvak, si ga precekiru!
Kaj je bil zmagovalni dejavnik, za uspešen poizkus? So bile to razmere, premik, v glavi, drugacna taktika, spocite roke...? Bi blo zanimiv prebrat...
...namazan z magnezijem vpnem prvi komplet. Potem se spet spustim na tla, za zadnjo pripravo pred napadom. Bolj miselno, kot kaj drugega. Ponovno mazanje rok in čiščenje konic plezalk poteka povsem avtomatično. Pred očmi se mi vrtijo slike, spomini, frustracije... Film, ki se mora nujno odvrteti; vse mora odplesati mimo, ker na koncu je praznina misli, ki jo potrebujem za plezanje na meji...
Februarja sem prvič potipal grife, takoj sem naredil vse gibe in, tipično zame, tudi približno mi ni bilo jasno, kako naj bi vse skupaj povezal. Potem sem poskušal, taktiziral, preigraval. Gibi so mi postali lahki, vsakič sem sem povezal spodnji bolder. Skoraj vedno pa se je končalo v poraženem in besnem »drž!«. Kdaj me ne bo več strah, je bila misel, ki je sledila celotnemu procesu. Ljudi, ki plezajo 6c je manj strah padanja, kot mene. 10 metrov nad zadnjim klinom, frendom imam situacijo bolj v oblasti, kot 1m nad svedrom. Pa naj bi bil dober športni športni plezalec, inštruktor blabla... Na srečo je sledila poškodba, ki me je za dobre pol leta odvrnila od Sončka. Še sreča, ker je iz male travme postajal vse večji psihološki zalogaj. Vsakič sem plezal samo eno smer, vsakič so moje mišice odpovedale, ko bi bilo potrebno vpeti 3 komplet. Pa nisem bil navit, niti približno ne. Le sledile so impulzu globoko iz glave, ki se je uprl tveganju. Včasih problem rešiš tako, da se od njega oddaljiš. Jaz tega ne znam, me je pa k temu prisilila moja rama. Natrgana mišica je zagotovila dolgo pavzo, naporno rehabilitacijo, plezanje 5k in ponoven proces vzpenjanja. Težko se je sprijazniti s padcem na dno, ko iz svoje vrhunske forme padeš na popoln začetek. Ampak ravno ta proces ponovnega prebijanja po lestvici navzgor je omogočil nekaj, kar se mi je prej izmikalo. Veliko bolj sproščeno glavo, s tem pa je prišla samozavest. Nepogrešljivo, če želiš delati težke gibe delati s trdimi rokami nekje visoko nad zadnjim svedrom.
Enkrat sem ga šel jeseni. Pa še nisem bil pripravljen. Vzdržljivost vseeno rabiš, ne glede na moč rok in telesa. Potem pa enkrat slučajno... Najprej sem povsem presenečen odkril še en grif v spodnjem bolderju. V metru skale, ki sem ga poznal do potankosti sem našel novo lukjico, ki je bila moj ključ do uspeha. In pa rokovo prigovarjanje, da je itak lahko. Brez posebnega načrta in priprav, z nerodnimi nogami sem zlezel višje, kot kadarkoli prej. Predvsem pa, ko sem vedel, da ne bo šlo več naprej, sem naredil še en popolnoma brezupen gib. In srečen zabigljal 3 metre nad tlemi. Ker sem vedel, da ga lahko, da ne manjka veliko, da strahu ni več. Čeprav z manj vzdržljivosti, kot spomladi, pa z veliko več samozavesti v glavi. Sledilo je še dosti poskusov, ko se ni vse izšlo, tako kot je treba; ko je bilo premrzlo, ko sem bil zmatran. Pa se nisem preveč sekiral, čeprav sem bil vedno gib ali dva pod vrhom. Vsakič je Rok na koncu dneva rekel: »Maš ga, maš. Pod nivojem ti je. Naslednjič je tvoj...«. To mi je dvigovalo moralo in dalo motivacijo.
...konec filma, konec misli, le še občutek moči v celem telesu in želja, da bi plezal. Telo začne delati gibe, ki jih tako dobro pozna, misli sledijo, tokrat pomagajo, ne zavirajo. Plezati moram hitro, da me navije šele na zadnji šalci. Čez prvi bolder gre brez težav. Vpnem komplet pred detajlom in poletim proti naslednjemu grifu. Brez obotavljanja, brez milosti, zdaj gre na polno, ni več treba varčevati z energijo. Zdaj ni več prostora za negotovost. Plezam v svojevrstnem transu, ne dojemam več dobro sveta okoli sebe, le naslednji grif je pred očmi. Roke počasi postajajo trde. Da bi le bilo še dosti za zadnje tri težke gibe. Zgoraj je polička, ki me je že štirikrat ustavila tik pred koncem. Od nekje spodaj vzkliki, ki me spodbujajo. Ne razberem, kaj mi pravijo, razen enega: »Drž Štefan, vse drž!«. Morda je bil ta krik tisti, ki je vzbudil še malo dodatne moči, da nisem samo zadržal kloca na vrhu, kot že tolikokrat prej, ampak sem naredil še en gib na poličko. In še enega... Čutim, da gre moč h koncu, ampak telo še vedno ne popušča, napne se kjer je potrebno, pomaga utrujenim rokam. Noge se postavijo na zadnje stope. Šalca je padla pod prste. Šele sedaj me ujamejo lastne misli. Do štanta je 6a. Moral sem ostati zbran, ampak preplavil me je občutek miru in sreče. Začel sem plezati grdo, pa ni bilo pomembno, da je le težki del šel perfektno. Da sta se enkrat glava in telo uskladila in sodelovala. To je bilo najtežje.
Štef in druge cenjene Bralke in poceni Bralci rubrike o malih oprimkih in varnih smereh.
Rubrika je super! Frikanje je super. Štef je močan in Sonček težak. Bravo Matica, dobro nam gre.
A ja pa še en nasvet:
ZAČNITE PLEZAT NA GORENJSKEM!
PLATE, A TO ŠE KDO ZNA?
No, sej mi je vseeno za vas, ampak pogrešam soplezalce v deželi kjer tudi danes (25.12) cvetijo trobentice in raste teloh!
Letos smo vse skupaj našteli 10 obiskovalcev. Pa pivo je pr Planinc ceneje kot v Vikiju.
Če pa vas ne bo naokoli, pa saj kaj pišite (v novo predrago nam rubriko).
) predolgo samevala...
), sem lepo, manj elegantno, pa toliko bolj močno zlezel sončka. V vseh pogledih idealen frikovski dan, v vsej mišji pa 10 ljudi. Kaj še lepšega, s pravkar zlezeno najtežjo si še človek lahko želi...? Točno, pir v vikiju, ki ga je bilo treba jasno vsem častit 
, zdaj pa navalite in čimveč pišite tukaj, če že imamo ta kotiček
