Policaju sva hvaležno pomahala v slovo in se odpravila proti Predelu in najinemu cilju - Belim vodam. Ob potoku z zares belim pridihom sva jo mahala proti koči Brunner. Stezica za Visoko polico se je kmalu odcepila proti desni in po pravih skaludrah sva jo pičila proti vstopu v smer. Visoka polica je z vsakim korakom kipela višje v nebo, tako da me je že malce zaskrbelo, ali je to res prava smer za izpitno turo, ocene smeri pa realne.
Dvomi so bili odveč, ko sva po dveh urah prišla blizu, pod naravno okno, ki se boči v prvem raztežaju. Šalca pri šalci, kompaktna skala, klini na pravih mestih, ušesa za varovanje z gurtnami, sidrišča iz prusikov, skratka nobenega dela z zabijanjem klinov. Zato sem si plezanje zanalašč otežila s plezanjem direktno, po frikovsko, brez iskanja najlažjih prehodov. Tudi zadnji cug sem namesto steze desno potegnila navzgor po plati. In zato za piko na i naredila čisto na vrhu štant, z dvema klinoma in frendom. Tako sva si enko spremenila v trojko, štirko, in si podaljšala užitek. Dve uri plezanja, ah, kako bi pasalo, če bi bila gora še za kakšnih par cugov višja! No, pa sem našla pravo smer za izpitno turo, zame in za Ano, somaratonko z južnega raza Skute.
No, po kratkem sončenju je sledil abzajl z novogoriško navezo, nato pa sestop in knajpanje s pirčkom v jezeru.
Nekaj fotk, poslikanih s telefonom
http://picasaweb.google.si/marinkasimec ... 0184066514