Še pred začetkom vikenda sva se odpravila pod južno steno planjave, šla pa sva v eno smer s takim smešnim imenom (vsaj za ns dece
) Joška naloška. V smeri nisva našla nobenih jošk, edino 3 uživaške cuge in ene par detajlčkov - fajn pomladansko uplezavanje.
Sva bla tok navdušena nad najino plezarijo, da sva se takoj zmenila še za eno, tokrat si je smer zmislu matevž. Tako sva se v nedeljo zjutri že pelala proti gorenjski in se sparkerala v krmi. Šla sva pa Sekločevo smer, dostop se sploh ne vleče, vendar na račun strmine! Tko sva v dobri uri pod steno, kjer se začne hec - ene 100m soliranja previsnih dvojk
, da prideš do zajede, kjer sva se privezala. Sekločeva je dolga 250m (5cugov), tud fina plezarija, velik klinov (starih!), drugače pa ne tolk strma plezarija (ni sluha o kakšnih previsih - po miheliču). V zgornjem delu pa se priključiš smeri Jesih-Potočnik, smer s presenetljivo dobro skalo, vse do vrha. Sestop v krmo je bil pa druga pesem: abzajl, sneg, sploh pa ruševje, ki sem ga preklel u p.m. (sva mal zalutala
) no potem sva ujela lovsko potko, ki naju je pripeljala do vstopa, potem pa ni bilo več daleč do avta...