Napovedane popoldanske nevihte mi niso dale miru in tako sem plezanje v enakovredni navezi raje žrtvovala za hitrost plezanja in uživancijo. Smer je dobro nabita, zabijanje novih klinov ni potrebno, orientacija je dokaj logična, stojišča udobna. Zadoščala je 50-metrska vrv, čeprav bi bilo še lagodneje s 60-metrsko za povezovanje raztežajev od štanta do štanta.Na vrhu smeri sva se znašla po 4-ih urah plezanja. Sledil je hiter prestop v Zimmer - Jahna; črni oblaki in oddaljeno grmenje niso obetali nič dobrega. Prehodi so polni snega, našli so se tudi zamrznjeni ostanki toče in astro folije. Pred vrhom sva nabasala na hrvaški vlakec 4 plezalcev (težko bi rekli alpinistov), ki so se zagozdili v ključnem raztežaju. Ob pogledu nanje sem se spomnila na slovenske turiste na hrvaškem Jadranu, ki se prvič spravijo jadrat na barko in nasedejo na kakšnem skalnem otoku.
Tudi meni je počasi že zmanjkovalo sape v jadrih oziroma pljučih. S Samotom sva jo namreč pičila proti vrhu in proti Pragu. Vmes je začelo deževati - na srečo samo za pet minut. Do Aljaževega doma nama je sonce že spet pošteno zakuhalo. Šele na parkirišču sva izvedela, da so v Ljubljani divjali vetrovi in nevihte.
In še bilanca: 1.15 dostopa, 4.15 Bavarska, 1.30 Zimmer Jahn, 2.15 sestopa. Ob pol petih sva že bila na pivu. Ob taki brzini je jasno, da fotk ni.