Otoplitve so očitno zavdale tudi Jezerskemu. Zelo tanka snežna odeja (ponekod je pot že povsem kopna) na melišču pod Veliko Babo in našo grapo je sicer omogočala lažji dostop, pravzaprav pa že napovedovala, da razmere ne bodo najboljše. Tudi Teranova je od daleč kazala sumljivo temne lise.
Ko smo - Manca, Ana Rosa in jaz - vstopile v grapo, nam je ponudila dovolj trdnega snega, da smo dokaj hitro napredovale do prvega skalnega skoka. Zbasala sem se čez, čeprav ni bilo veliko ledene substance. Na srečo dereze dobro primejo tudi v skali.
Za skokom me je na srečo počakal štant, da sem si malo oddahnila. Vmes so namreč z vrha (z različnih strani) že začeli padati projektili.
Hitrejše dihanje se je še pospešilo pri napredovanju. Pomrznjen sneg se kmalu konča in grapa oziroma njen logični potek se je prekinil po 40 metrih plezanja po tanki plasti drobljivega leda. Nikjer nobene možnosti za varovanje, edina pot bi bil prestop v levo na suho plato s prečenjem v neznano. Pa sem za edini spodobni kamen obesila gurtno in pol kompleta (adijo, roba!) in splezala navzdol do Ane in Mance. Tudi iskanje prehoda levo nad štantom je odkrivalo samo gole skale. Ni bilo junaka, ki bi se v takem podal še do ključnega skalnega skoka nekje pri vrhu.
In potem smo se abzajlale, pojedle košček čokolade in odkolovratile v dolino. Pot navzdol je bila skoraj daljša kot navzgor. Adijo, Jezersko, do nadaljnega.
Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica
Topel domek za vsakogar.
