). Noč je bila podobno neugodna; čeprav sva spala v koči (10E, če si član PZS/OEAV), se nisva naspala (prevroče, celo meni, in presmrčeče)... Zjutraj takoj vzpon proti začetku grebena nad kočo (nekaj me je zvilo, zato se je čas dostopa zelo raz- in na-tegnil - še dobro, da se še tu ni udiralo 
). Prvi del smeri je bil lažji z več hoje, malo po sončku, malo ne... skala fajna 
Do zajtrkovalnice sva sicer potrebovala kar nekaj ( 
), naprej gor, ko je plezanje dobilo primat, pa je šlo bolje (+ rezultat malice in aspirina direkt). Čudoviti razgledi na vrhu (bila sva sama ), potem pa sestop mimo hecno navezanih Čehov, ki so se vzpenjali po normalki. Za nadaljnji sestop sva si izbrala ritni spust po desni flanki nad ledenikom, čez ledenik pa sva se navezala in v stilu konjske vprege (Jernej vlekel, jaz opotekajoče sledila) šla čez; seveda tudi tu ni šlo brez vdiranja vsaj do kolen, na srečo pa kar nekaj časa ne vsak korak. Ta sestop se je kar vlekel, vrhunec pa je doživel zadnjih dobrih 500 m pred kočo, ko je šlo do riti skoraj vsak korak 
. Rind suppe in sonček pred bajto sta malo popravila stanje, nato pa sva se spopadla še z zadnjim delom globinske hoje. Vdiralo se je celo bolj kot prejšnji dan, metalo sem in tja, rešilna misel pa je bila: Še dobro, da greva dol (sploh ob srečanju z reveži pešaki, ki so šli šele gor )... S temo pri avtu, prasici dol z ramen, mokre cunje tudi, pa ajd domov. Srečna, da je vdiranja konec in da sva uresničila to, kar sva prišla 'zrihtat' 
.Največji nauk zgodbe je, da se po takem snegu NE GRE PEŠ, temveč s smučkami (ali se vzame krplje
). Kljub temu pa je bil vikend carski, ker je tale Stüdl Grat res fajna stvar 
Seveda ne bi bilo pol tako fajn, če ne bi imela dobre (in potrpežljive) družbe 
Se je splačal stisnt zobe in želodec ter pofajtat do vrha Pozdravček,
Manca
p.s. Slikce so samo na telefončku. Če ugotovim, kako pridejo do sem, bodo prišle