Pika na i v Veliki Mojstrovki

[Hey Joe]

Ko smo pred dvema tednoma dobesedno potovali preko smeri Debelakove, me je pritegnila vertikala na levi – Kovinarska smer. Knop je bil takoj za, pa tudi za to, da vleče vse naprej – sam sem letos itak večino svojih smerc in smeri odplezal kot prvi. Res mi je ob tem plezalcu zgolj asistenca ustrezala.
V Kovinarski pomeni vsak gib z roko, levo ali desno, izjemni, ne grif, ampak konkretni oprimek. Čez celo smer. V dveh raztežajih, kjer je težko, se ti oprijemi zmanjšajo, kot se za petice spodobi.
Težava pri tej smeri pa so dosegljivi opisi in skice, ki v zadnji tretjini stene ne ustrezajo realnosti. Pa je v tretji uri plezanja začel Knop gledeti navzgor, pa gledati literaturo, pa poizkušati in se vračati. Družno sva se odločila za preboj gor nekako po skici iz Tinetove knjige. Tista poč – kamin ti da vetra, ocena iz knjige je pa za stopnjo in pol prenizka. In na štantu nadaljevanje orientacijskih težav – neka prečnica (po opisu 30 metrov v levo) ne pelje nikamor. V zelo strmi platasti steni nad stojiščem pa sameva kakšen klinček levo, pa kakšen visoko nad štantom pa še kakšen osamljeni malce desno. Knop se je odloči »zapreti knjigo« in se prepustitl svoji intuiciji. Po opravljenem delu sva nato samo odhlačala daleč v levo in za raz v izstopni kamin.
S skico, ki jo objavljam, poizkušam vsem matičarkam, matičarjem pa itak, pokazati, kako tam zgoraj v sicer izjemni smeri stvari stojijo. Če bo pa katera nekoč tu spustila Knopa na štriku naprej, ji do roba stene ne uide več kot štiri ure in deset minut vnebovzetja!

[Spasiba]

Marinčič - c'est magnifique !

[Matjaz]

Čestitke! Kako različne zgodbe v istih smereh. Je blo že dolgo tega, ko sva se z Mihom prebijala skozi najine prve petke. In ta je bila ena takih. Najbolj se spomnem, da sva se jezila na Miheliča, ker je vstopni previs (al je na začetku drugega cuga) ocenil s tako nizko oceno. Ni šlo drugače kot na tehniko. Je pa res, da je bil ta del takrat totalno moker (je kar kapljalo od nega) in pa zabasan spodaj in zgoraj z nagravžno, mokro, črno prstjo. V nadaljevanju sva sledila Miheliču in prišla bp do plat in tiste bolj opevane prečke. Ko sva prišla ven se nama je zdela lepa smer.

Tako bi imeli najbrž tudi različne zgodbe iz Peternela, kjer sva z Gregom nazadnje lezla al pa z Lojzom iz Bavarske, kjer naju je več kot pol smeri zasuvala sodra in potočki... To je čar vsega tega!

[ticko]

hmm, midva z Gregcem sva popolnoma falila spodnji del in plezala po sistemu kaminov bolj v desno (po debatah takrat mnogo težje kot original)

Zgoraj v platah pa je bila zame prava poezija in tudi prav veliko študirala nisva :D (če fališ pol smeri in se zanjdeš na vsaj približno pravem področju se ti zdi od tam naprej vse prav )

zgoraj sva lezal točno tam, kjer vidva nista

za prečko se pa strinjam da si ne zasluži ocene,

[Hey Joe]

No, Ticko, pa Matjaž : Risal sem tudi za to, da lažje dorečemo res pravo linijo plezanja tam. Do bi vsakdo, ki ga je debata zanimala, vsak gib zgoraj naredil iz čistega veselja do hribov /in brez skrbi/.