Za prvič 
Vzhodni steber sem imel zacahnan na "to climb" listi že kar nekaj časa; če mi ga Rožičev Slavc ne bi predlagal za izpitno turo, bi ostalo verjetno še nekaj časa tko. Res škoda, ker je smer prav fletna, po kakovosti skale pa ubistvu sploh ne paše v martuljški konec. Sploh vstopna zajeda in zajeda/kamin v srednjem delu sta top. Mihelič se tej drugi zajedi do terase izogne na desni raz, kar mi sploh ni logično. Na vrhu terase sem zavil preveč za rob, potem pa sva vseeno kar nadaljevala v tej smeri in tako do vrha potegnila še dva cuga (skozi kamin, po razu/luski v votlino in čez previs do vršnega dela) variante v V steni. Za kakšno (slabo) cifro višjo oceno kot sama smer, izpostavljenost nad Amfiteatrom in precej bolj širokopeško skalo sva torej fasala za piko na i. Pa sej sva bla ja v Široki peči!
Drugače se v smeri najde kar nekaj klinov (sploh spodaj), a še zdaleč ne dovolj; zatikala sva bolj malo, zato pa tok bolj nabijala. Vse do Firerja, kjer so nam(a) šli po glavi samo še Smolarjevi komadi, kasneje pač samo še refreni 
Če smeri dodaš še dostop in sestop, rata vse skupaj kar konkretna alpska tura...avto-avto dobrih 11h. Komur se zraven ni problem še malo sprehodit, smer toplo priporočam. Namesto fotk pa tokrat en roman, ker se nisem upal fotkat
Za konec samo še zahvala (po abecedi
) za pomoč in nasvete => Izi, Jerman, Knop, Manca, vse "soizpitnice" in sigurno še kdo. HVALA! 
