Z zgodnjim

ponedeljkovim jutrom, sva jo z Miho mahnila proti pokljuskim zasnezenim strehcam. Diamantne sestrice so sprva napovedovale hud mraz, nakar zacuda postanejo zelo sramezljive in se pricno oblacit v vedno temnejse, sive kozuhe. Zakleneva avto in jo mahneva? Na smuciscu naju je, z gazjo, ze prhitel smentani ratrak [smilie=real mad.gif] , da se niti ogret nisva mogla. Ovinek v levo in ze sva dvoglasno zasopihla ?cu cuuu?, v devisko zasnezeni pokljuski gozd.

Po nareku starejsega macka, sva jo mahnila kar po smucini ter ji, vec ali manj sledila cez drn in strn, vse do Jezerca.
Obcudovala tisino in na momente zasimulirala situacijo q<n precenja plazovitega pobocja. Enkrat pa sva celo precla, uhhhh sicer ze splazeno krizo. Mocna domislija, pa tisti fredi v glavi ... pa se kak pogled ala izpodobrvi, na gornje izletisce... pa tvoje doletisce... ni hudic, da ti srcek ne bi en micken poskocu (pa najbrz ne od veselja). Zna bit pestro; ne premisljujes prevec, a bi se dodatno obleku, odpel ruzak in snel pascke, al ne.
Analize situacij,

vremenskih sprememb in ?turskih? sledi (cist po indijansko ), so naju odvrnile od draskega velikana. Res, da snega ni bilo do pasu, je bil pa zato do kolen, pa se oblakom se je nekam mudilo v nizje sfere. Po pameti (pa je le prsla prov, Borci) sva jo mahnila v grapco desno od draskega ta malga.
Z najino izurjeno indijansko intuicijo, sva prcakvala garanje in posteno sopuhanje najinga dvo-vagonca, pa ?

Po klozi gre prov dobr, ce ne zacne baje pokat; al pa te lokomotiva sam

strasi ?Aha, a si slisala?? Poka.?.
V zavetrju Visevniskih stebrickov, sva si prvoscla krajso cik pavzo in poslala par pozdravov [smilie=heart fill with love.gif] se v dolino.
Vse vkup: na-gazla se nisva, prezebla nisva, sva pa jo pravocasno popihala pred sneznim metezem. In se mela lustn.
Ja .... lepo se imejte, ne!