Ponovna vrhunska vremenska napoved
za konec tedna me je prisilila, da sem se maj?keno organiziral in se za spremembo podal novim dogodiv??inam naproti v sredo. 
Ni? hudega slute?a ?rtev, ki se je podala na sredin trip, je bil tokrat Magajver. Sva se podala v dolino Belih vod na preverbo gorskega okolja. Rate?ko meglo je kmalu zamenjala jasnina in sve?i zrak, ki naju je pognal navkreber. Seveda je potrebno omeniti dobro du?o, ki je kak?en dan prej z ma?eto izborila pot skozi bujno ru?je ter s tem omogo?ila malce bolj human pristop. Itak, da ji pojemo slavo.
Dostopna pot je bila ravno prav razgibana, da je ?okolada pod steno prijala to?no tako, kot mora prijati ?okolada v hribih. Skratka: kombinacija jasnega neba, dobre ?okolade, brundanja rockerjem prijaznih napevov se ?e nikoli ni izkazala kot napa?na. Ampak, ker sva se pravzaprav pri?la razgibati je liriko kmalu zamenjalo epsko soo?enje ?love?kega in skalnatega. 
?love?ka bit je v regularnem dvoboju dvakrat nadvladala skalne gmote. Prvi? je vriskajo? splezala po jugozahodni steni na Stolp in si prislu?ila prvi pogled na dolino Mrzlih vod. Drugi pogled je pri?el natanko po preplezani Direttisimi na Visoko polico. Bo kar potrebno pritirditi Jan?iju Ruparju. Namre? usta je nekako raztegovalo, dobro volje je bilo povsod dovolj; ni bilo druge, kot da poka?eva fige oblakom mimobe?nikom ter nadaljujeva s praznikom lepega vremena. Niti malce bolj siten sestop naokoli ni zmogel pokvariti dobre volje, zato sva se ognila tudi ?ank cinizmu in natakarici naklonila nekaj prijaznih besed. Na najino presene?enje se je prijaznost obrestovala in tako smo v Kompasu obsedeli trije zadovoljni. In potem smo odpujsali domov. 
HOWGH - govoril sem
