Predstavljamo kratka odlomka zgodbe, ene od petindvajsetih, kolikor jih je Mojca Volkar Trobevšek zbrala v svojem knjižnem prvencu Oblekla je tišino. Čeprav gre za avtofikcijo, so literarni junaki prvega slovenskega gorniškega romana, ki ga je napisala ženska, izmišljeni. Resnični so le spominski drobci – neulovljivi kot piš vetra na grebenu visoke gore.
” Vedno je tako: preden se odpravijo kamorkoli, se zgodi nevihta. Vsak divja po svoje, vmes se vsaj trikrat skregajo, občasno tudi stepejo, vsi kričijo in nihče ne da miru. Njej pa je samo do te redke dobrine, ki je v hiši s štirimi moškimi neskončno težko dosegljiva – mir. Dokler se pričkajo fantje, je to še znosno in se tolaži, da bo minilo, takšno obdobje je, bratje so. Ko pa se začne slaba volja med njima, takrat je težko. Oba sta napeta, pod stresom priprav in bremenom skrbi, in prav nič ne pomaga, če si sveto obljubita, da bo tokrat drugače.
… Zagrizejo in nekaj časa gre dobro. Najmlajšega prevzame glava družine, ona je zadolžena za srednjega, ki ga je malce strah višine, najstarejši je suveren kot njegov oče. Počasi in zanesljivo se vzpenjajo više in više do mesta, ki zahteva popolno osredotočenost. Gladek žleb, posut s kamenčki in drobirjem, ob njem pa redko rastje, a so veje rušja predaleč, da bi jih lahko uporabili kot pomoč za napredovanje. Zanašati se morajo na ravnotežje in se oprezno po mačje po vseh štirih pregoljufati do varnega mesta. Prvi trije se prebijejo preko brez večjih težav, ona ima s svojim varovancem precej več dela. “
