Naravovarstvo v Sloveniji

Varstvo narave v Sloveniji sega v konec 19. stoletja. Med prvimi rastlinskimi vrstami omenjenimi za zaščito je bil Blagajev volčin (Daphne blagayana), za kar se je zavzel saški kralj Friderik Avgust II., ob obisku rastišča na Gori nad Polhovim Gradcem, leta 1838.

V spomin na ta dogodek je grof Blagaj še isto leto postavil na vznožju Polhograjske Gore spomenik, ki še danes priča o naši naravoslovni kulturi.

Na predlog Slovenskega planinskega društva je bil 1898 sprejet zakon za Vojvodino Kranjsko o varstvu planike (Leontopodium alpinum) in Blagajevega volčina (D. blagayana). Leta 1892 je deželna vlada za Kranjsko izdala okrožnico za ohranjanje tis (Taxsus baccata). 1919 je bil ustanovljen Odsek za varstvo prirode pri Muzejskem društvu v Ljubljani, ki je izdal »Spomenico z zahtevo o ustanovitvi naravovarstvenih parkov in zakona o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst«. Vlada je leta 1922 pripravila zakon o zavarovanju nekaterih živalskih in triindvajsetih predvsem visokogorskih rastlinskih vrst. Leta 1945 je bil ustanovljen Zavod za varstvo in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti, s čimer se je v Sloveniji pričelo organizirano prizadevanje za varstvo narave. Leta 1999 je bil ustanovljen Zavod republike Slovenije za varstvo narave s šestimi območnimi enotami. Za uresničevanje naravovarstvenih ciljev so pripravili številne akte in pravilnike ter sprejeli mednarodne konvencije. Leta 2004 so bila vzpostavljena območja Natura 2000, s čimer se je slovensko naravovarstvo pridružilo evropskemu.

Zavarovane rastlinske vrste v Sloveniji

Prva prizadevanja za varstvo rastlin na Slovenskem segajo v konec 19. stoletja. Leta 1896 je bila na Goriškem zavarovana planika (L. alpinum) in je tako najstarejša zavarovana rastlina na Slovenskem.

Na predlog Slovenskega planinskega društva je bil leta 1898 sprejet zakon za Vojvodino Kranjsko o varstvu planike (L. alpinum) in Blagajevega volčina (D. blagayana). Seznam zavarovanih rastlin se je nato večkrat spreminjal, vse do leta 2004, ko je zakonodajalec izdal Uredbo o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah v Sloveniji (Ur.list RS 46/2004). Uredba je nadomestila odlok iz leta 1976 in je usklajena z drugimi domačimi in mednarodnimi predpisi.

V poglavju A so rastlinske vrste, ki so domorodne na ozemlju naše države. Seznam približno 200 rastlin je povzet po Mali flori Slovenije in med drugimi rastlinami zavaruje cele rodove lilij, perunik, mečkov, rosik, kosmatincev in kukavičevk. Število zavarovanih vrst ni natančnejše zato, ker je težko razlikovati nekatere zahtevnejše vrste znotraj posameznega rodu, število pa se spreminja tudi z najdbami nekaterih za Slovenijo novih vrst. V poglavju B je seznam tujerodnih mednarodno zavarovanih rastlin na območju Evropske unije, ki pri nas ne uspevajo. Navedene rastline je prepovedano izkopavati na ozemlju EU in jih prinašati v Slovenijo. Uredba je namenjena preprečevanju zmanjševanja populacij ogroženih rastlinskih vrst in posredno ozaveščanju za ohranitev narave. Pri nekaterih rastlinah veljajo poleg splošno veljavnih pravil nekatere izjeme, ki so v opombah označene z oznakami:

O – rastlinske vrste pri katerih sta dovoljena odvzem iz narave in zbiranje nadzemnih delov, razen semen in plodov, za osebne namene.

O° – rastlinske vrste pri katerih ni prepovedi za nadzemne dele rastlin, razen semen oziroma plodov.

C – pogojno dovoljena odvzem iz narave in izkoriščanje.

H – ukrepi za ohranjanje ugodnega stanja habitata rastlinske vrste.

H* – rastlinska vrsta pri kateri je treba prednostno upoštevati ohranjanje ugodnega stanja habitata.

X – rastlinske vrste in njihovi habitati, ki so predmet okoljske odgovornosti, kar pomeni da gospodarska dejavnost ne sme vplivati na ugodno stanje vrst in habitatov. V primeru škode jo mora odpraviti povzročitelj.

Rdeči seznam ogroženih rastlin

Rdeči seznam vsebuje spisek izbranih rastlin na določenem območju z oznakami stopnje ogroženosti. V Sloveniji je prvi rdeči seznam izšel leta 1989 v reviji Varstvo narave (št. 14 – 15). Pripravila sta ga T. Wraber in P. Skoberne in v njem je bilo 512 rastlinskih vrst, ki so bile predstavljene s kategorijo ogroženosti. Leta 2002 je bil objavljen  Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam (Ur.list RS 82/2002). Vanj je vključenih 727 taksonov. Oba rdeča seznama navajata kategorije ogroženosti, ki jih je leta 2001 sprejela Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN).

Ex – izumrla vrsta

Ex? – domnevno izumrla vrsta

E – prizadeta vrsta

V – ranljiva vrsta

R – redka vrsta

O1 – vrsta zunaj nevarnosti

K – premalo znana vrsta