Podpora družini Ang Phuja, legendarnega vodje šerp, ki se je na odpravi na Everest leta 1979 smrtno ponesrečil
Deset let po Ang Phujevi smrti, je Viki Grošelj s Stipetom Božićem našel njegovo družino in od takrat jim skušata pomagati po najboljših močeh.
Na sliki iz leta 2008 so ob Vikiju Ang Phujeva žena Ang Čutin, hči Jangcen in vnukinja Saka Futi.
Viki nam je po vrnitvi z uspešnega potovanja v Nepal in Tibet, junija letos, poslal spodnji fotografiji iz letošnjega leta, s pripisom:
Kot je razbrati, podpiramo pravega človeka… Prijazna zahvala vsem, ki prispevate sredstva za njeno šolanje.
Saka Futi je bila najboljša študentka v letniku na univerzi v indijskem Bangaloreju, kjer študira babištvo.
Ob koncu leta 2025 je Planinsko društvo Ljubljana Matica podprlo šolanje varovanke, o kateri je govora.
“Leta 1979, na naši odpravi na Everest po še ne preplezanem zahodnem grebenu, je naše nepalske pomočnike, višinske nosače – šerpe, vodil sloviti Ang Phu. Leto poprej se je z avstrijsko odpravo že povzpel na vrh in užival temu primeren ugled. Med delom na gori se je kmalu pokazalo, da plezanje dojema ne le kot delo, za katero je plačan, ampak tako kot mi, s srcem. Bili smo enakih let, trdo smo delali za svoj skupni cilj, in medsebojno zaupanje ter prijateljstvo med nami je iz dneva v dan postajalo trdnejše. Pripovedoval nam je o svojih odpravah, pa tudi o svoji družinici. Mlada šerpani iz rojstnega Kumdžunga mu je rodila sina Mingmo, ki je bil takrat star štiri leta. Mislil je, da je spet noseča, a več bo izvedel, ko se bo vrnil z odprave. Njegova družina je njuni zvezi močno nasprotovala, ker je bilo dekle iz revne družine. Presenetilo me je, da sta ljubezen in sočutje, ki sta temelj njihove vere, budizma, nemočna spričo predsodkov, za katerimi se skriva materialni interes. A kdo bi takrat bolj poglobljeno razmišljal o tem, ko je bila pred nami gora, najvišja na svetu. Šele ko bomo opravili z njo, ali pa ona z nami, bo spet čas za druge dileme, stiske in radosti, ki jih prinaša življenje.
Z Marjanom Manfredo sva imela takrat prva možnost doseči vrh, a sva pri plezanju enega najzahtevnejših mest pod vrhom dobila hude omrzline in se morala vrniti v dolino. Nekaj dni kasneje sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj dosegla najvišjo točko gore in s tem osmislila vse naše napore. Dva dni za njima so vrh dosegli še Stane Belak, Stipe Božić in Ang Phu. Žal pa se je ta drugi uspešni vzpon končal s tragedijo. Med sestopom je Ang Phuju zdrsnilo, padel je dva tisoč metrov globoko in se smrtno ponesrečil. Kljub velikemu uspehu smo se potrti vračali domov. Ang Phujeva smrt nas je prizadela, kot da bi se ponesrečil nekdo izmed nas.
Deset let kasneje, leta 1989, sva se s Stipetom Božićem priključila makedonski odpravi, ki je po smeri prvopristopnikov poskušala doseči vrh najvišje gore sveta. Po dobrem mesecu plezanja sva ga, skupaj z Makedoncem Dimetom Ilijevskim ter šerpama Sonamom in Adživo, tudi dosegla. A med sestopom z gore se je spet zgodila tragedija. Dime je v tistem bolj begu nazaj v življenje kot pa sestopu z gore za vselej ostal na njej. Obe moji soočanji z Everestom sta za vselej povezani tako z zmagoslavjem kot s tragedijo.
A naključje je hotelo, da je moj drugi Everest na koncu poskrbel za začetek ene mojih najlepših in najbolj čustvenih zgodb. S Stipetom sva med vračanjem v samostanu Tjangboče po naključju naletela na Ang Phujevega sina Mingmo, ki ga je mama poslala v samostan, da bi se izobrazil in si s tem olajšal pot skozi življenje, ki je bilo po očetovi smrti na gori vse prej kot lahko. Presrečen, ker sta ga obiskala tujca, ki sta poznala njegovega očeta in se zanimata zanj, naju je odpeljal še do vasi, kjer je živela njegova mama Ang Čutin. Tudi ona ni mogla skriti ganjenosti zaradi najinega obiska, ki ji je veliko pomenil, saj je takrat obisk tujca med vaščani dvigal ugled. Iz njenega pripovedovanja sva razbrala, da je pet mesecev po Ang Phujevi smrti rodila še hčerko Jangcen in se s skrajnimi napori, v bedi in pomanjkanju, z otrokoma nekako prebijala skozi življenje.
S Stipetom sva se odločila, da jim bova po svojih močeh pomagala. V številnih obiskih v naslednjih letih sva vselej prinesla kakšno pomoč, ki jim je olajšala življenje. Bili so hvaležni zanjo, a čutila sva, da jim to, da nisva pozabila nanje, pomeni celo več kot materialna pomoč.”
