V soboto, 7. marca 2026, se je odvilo drugo Planinsko orientacijsko tekmovanje v Gorenjsko-dolenjski ligi. Organiziralo ga je PD Domžale v okolici Ihana. Na njem je tekmovalo kar 14 naših ekip v petih starostnih kategorijah. Za začetek so morale ekipe rešiti kratek test o osnovnem planinskem znanju, nakar so se podali na pot. Poiskati so morali oranžno-bele orientacijske prizme in se vrniti nazaj na start. V pomoč pri iskanju sta jim bila le zemljevid in kompas. Med potjo so spoznali čudovito okolico Ihana, ki se ponaša z mnogimi travniki, gozdnimi potkami in vrtačami. Na dveh živih kontrolnih točkah so odgovarjali na vprašanja o poznavanju gorstev in znanju prve pomoči.
Vse ekipe so uspešno prišle na cilj in dosegle odlične rezultate, med drugim tudi prva mesta v starostnih kategorijah A, B in D ! Čestitamo!
Zahvaljujemo se organizatorjem PD Domžale za izvedbo tekmovanja.
Vtisi vodnice in učiteljice Anje Peternel, ki je na tekmovanje pripeljala tri ekipe iz OŠ Milana Šuštaršiča ter tudi sama tekmovala:
“Opazila sem, da so bili učenci na orientaciji zelo povezani, zelo so se spodbujali, skoraj celo pot so tekli in hiteli iskat kontrolne točke, delili so si sladke priboljške, se veliko smejali, igrali in se družili. Lepo jih je bilo videti nasmejane, zavzete za tekmovanje in učenje orientacije ter planinske šole.”
Takole pa je o tekmovanju povedala Eva Bevk, ki se je POTa udeležila prvič (D kategorija – tekmovalci nad 18 let)
Odločitev, da se pridružim planinski orientaciji, je bila precej spontana – svoji precej bolj izkušeni skupini sem se pridružila večer prej, kar je pomenilo, da se na tekmovanje tudi povsem zanesljivo nisem uspela pripraviti. Kljub temu da je bil moj doprinos zelo vprašljiv, so me sotekmovalci pogumno postavili pred zemljevid, zato lahko zdaj samozavestno trdim, da na njem prepoznam vsaj vrtače, vrhove in električne napeljave. Ali je vrtača na zemljevidu res ista vrtača kot tista pred menoj, je seveda že druga stvar. Največji izziv mi je predstavljala moja pretirana zvestoba vrisanim pešpotem na zemljevidu, za katere sem ugotovila, da niso nujno vse vrisane ali točne. Sledenje označenim pešpotem je veščina, ki sem jo v letih pohajkovanja po gorah že kar dobro osvojila, zato sem v enem dopoldnevu težko spremenila svoj pristop k orientiranju. Kljub temu je bil dan prelep, teren razgiban in družba odlična.
