Janez Marinčič: Živeti s plezanjem. Planinsko društvo Ljubljana-Matica, Ljubljana, 2025. 107 str., 15 EUR.

Decembra 2025 je izšla knjiga Janeza Marinčiča, pripadnika alpinističnega odseka (AO) pri planinskem društvu Ljubljana-Matica. Namenoma ga nisem označil za člana, kajti Janez je odseku in matičarjem dejansko pripadal, bil je mnogo več kot zgolj član, in to nam postane kmalu jasno med branjem. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil v odseku eden izmed tistih, ki jih je obdajala avra legendarnosti – vsaj tako sem razbral iz odnosa, ki so ga imeli člani AO do njega. Avtor uvodoma pojasni: ” V teh besedilih omenjam le gornike, ki jih poznam ali sem jih poznal.”

Knjiga je razdeljena na dva dela. V uvodu so predstavljeni “velematičarji’, ki so si ta naziv zaslužili s svojimi vzponi, med njimi so tudi tri alpinistke: Nadja Fajdiga, Vlasta Kunaver in Lidija Honzak.

Prvo poglavje, V žaru alpinizma naših mladosti, vsebuje skice izbranih, večinoma zahtevnih resnih smeri, prvenstvenih in ponovitev v slovenskih stenah pa tudi v Paklenici, Franciji in Kaliforniji. Vsaka skica posamezne smeri je pospremljana s krajšim ali daljšim komentarjem, npr.: Težavnost plezanja v Črni steni je lažje izrisati kot pa opisati. […] Ob prvi ponovitvi avgusta 76 mi je soplezalec že v vstopnem raztežaju zaradi krušljivosti na svoji duševni liniji odpovedal. […] Divja večerna nevihta v raztežaju pred bivakom ni narisana.

Janez Marinčič ne bi bil pravi matičar, če ne bi kar dveh strani posvetil matičarski himni, ki se diči z naslovom FAPRCA. (Kdor ne ve, kaj je to, bo izvedel takoj na naslednji strani v razlagi pojmov.) Praizvedba himne se je zgodila na strehi doma na Kofcah. O tem veledogodku obstaja umetniška dokumentarna fotografija. Da ne pozabim, Janez je tudi izvrsten harmonikaš. To vedo vsi  matičarji, ki so bili deležni glasbenih užitkov, kadar je on raztegnil meh in se s prsti sprehodil po tipkah.

Naslednje in obenem zadnje poglavje, Zapisi o doživetih gorah in tovarištvu na vrveh, predstavlja Janezove spomine na nekatere nepozabne vzpone. Vsaka zgodba se zaključi z dokumentarnimi podatki: ime smeri in gore, soplezalec/-ka/-ci, članstvo v AO, datum, čas plezanja, ocena težavnosti, kvaliteta vremena: slab, zelo slab; če nič ne piše, to pomeni, da je bilo vreme v redu, torej ga ni treba omeniti. Dolžina posamezne zgodbe je odvisna od števila ur (dni) plezanja, bivakov, razmer in težavnosti smeri.

Še nekaj minut, pa se iz štiridnevne sence prevalim čez rob v luč. Oba sva nedopovedljivo srečna. Ni besed, s katerimi bi to povedal. Pojem, z vsem železjem na sebi delam prevale po ravnem,  bleščečem snegu.

Živeti s plezanjem, s podnaslovom Orisana zgodovina Matice iz sedemdesetih in osemdesetih let, opisuje plezanje v času in razmerah, ko se je po plezalno robo hodilo v Italijo ali Avstrijo, ponuja prijetno in zanimivo branje, dokumentarne fotografije, karikature in spomine na čase, ko so se kalili nekateri veliki talenti slovenskega alpinizma. V jezikovnem pregledu je kar nekaj spodrsljajev. Skice smeri je narisal Janez Marinčič, soavtorstvo karikatur pa delita z Lidijo Honzak.

Mire Steinbuch (objava v Planinskem vestniku 2 / 2026)

Vabljeni k branju!

Naprodaj v Informacijski pisarni na Miklošičevi!